Bohemi z Montparnassa

Jean Cocteau & Veno Pilon

2016

Sebastião Salgado: Geneza

pregledna razstava fotografskega velikana

2016

PhotoMagic

Stane Jagodič, Gábor Kerekes, Branko Lenart

2016

Portfolio Review 2016

  Festival Fotonični trenutki – Mesec fotografije 2016 vabi fotografe, da predstavijo svoja dela na Portfolio Review, ki bo potekal […]

2016

Natečaj za Večerne projekcije

Mednarodni natečaj za sodobne fotografe

2016

V.A.T Group – ‘Zone Trbovlje’

 
 
 

Andrej Uduč, 'Cona 2GNm2', 2010

 

2. november – 20. november 2010
Delavski dom Trbovlje

Skupina V.A.T: Špela Pavli, Maša Jazbec, Lili Bedekovič, Andrej Uduč, Andrej Grilj, Primož Zakrajšek, Katja Sovre, Marjan Korenjak, Robert Ahlin, Matic Kolar, Tanja Hanžič, David Čavar.

Avtorji ujeti v izginevajočo socialno strukturo degradiranega delavskega mesta, skozi artikulirano, pa vendar poetično formo fotografije spregovorijo o sebi, o svoji intimi, o odnosu do sveta, o strahovih in frustracijah o upanju in pričakovanju, o življenju. Cona Trbovlje se ukvarja z artefakti in usedlinami časa, ki je nepreklicno mimo. Obenem nakazuje obete prihodnosti. Različne avtorske afinitete tvorijo kompleksno podobo partikularne arhitekturne in socialne strukture vase zaprte in včasih samozadostne skupnosti.

Družbeno stvarnost, ki se nas vseh tiče, označujeta dve temeljni razmerji: materialno in ideološko. Na eni strani torej produkcijski odnosi v poznem kapitalizmu kot družbena baza, na drugi strani pa njihova nadgradnja, sestavljena iz družbenih idej in institucij, ki odražajo te iste produkcijske odnose.

Sodobna fotografija, znotraj postavitve Cona Trbovlje vsekakor odraža ta dva bistvena vidika postindustrijske družbe. To sta materialno delo, ki razvija tehnike in tehnologije na osnovi produkcijskih meril, doseženih v neki družbi, in umetnost kot modifikacija družbene zavesti ter kot interpret in reproducent socialne stvarnosti (odnosi med ljudmi in med ljudmi ter naravo). Živimo v družbi podob, ki nas preplavljajo, v katerih nam grozi utopitev. Postajamo površni, zaradi gozda ne vidimo več dreves. Odvračamo pogled od partikularnosti, stremimo k big picture. Stara maksima podobnosti se je spremenila. Svet sodimo po podobnosti, ki jo ima s svojimi podobami, in ne obratno. Sodobni fotograf  se neodvisno postavi proti družbi  in izkorišča brezmejno široko polje svobode, ki tudi na ideološki ravni ni več vprašljiva. V svojem raziskovanju se lahko vertikalno in horizontalno giblje po zgodovini slogov, jih reinterpretira in citira, ne da bi se z njimi identificiral. Edine omejitve prostora, tega brezmejnega vesolja, so v njegovi glavi.

(Zoran Poznič)