Bohemi z Montparnassa

Jean Cocteau & Veno Pilon

2016

Sebastião Salgado: Geneza

pregledna razstava fotografskega velikana

2016

PhotoMagic

Stane Jagodič, Gábor Kerekes, Branko Lenart

2016

Portfolio Review 2016

  Festival Fotonični trenutki – Mesec fotografije 2016 vabi fotografe, da predstavijo svoja dela na Portfolio Review, ki bo potekal […]

2016

Natečaj za Večerne projekcije

Mednarodni natečaj za sodobne fotografe

2016

KATARZYNA MAJAK: Moč žensk

 
 
 

Katarzyna Majak, Enenna - a Wiccan, from ‘Women of Power’ series, 2011, courtesy of the artist and Porter Contemporary NY Gallery

7. junij – 27. julij 2012

Otvoritev: četrtek, 7. junij ob 20. uri

Slovenski etnografski muzej

Razstava Moč žensk predstavlja portrete poljskih čarovnic, vračaric, zdravilk, vizonark and duhovnih vodij, ki nastopajo nasproti navidezni homogenosti in katoliški dominantnosti. Zgolj nekateri tradicionalni zdravilci (»prišepetovalci«, ki združujejo religijo in prvinsko vraževerje v prizadevanjih, da bi zdravili in odganjali uroke s pomočjo molitev) ob beliruski državni meji so uspeli preživeti do današnjeih dni. Drugi skušajo oživljati mrtvo tradicijo – of stark z darom »vizij« ali naravnih zdravilcev. Nekateri izmed njih pravijo, da je to znanje preživelo na ravni nezavednega, obenem pa se je pojavila potreba po privzemanju znanja iz drugih tradicij (Severna Amerika, Peru ali Nova Zelandija). Upodobljene ženske soočajo svoje znanje z lokalnimi staro-slovanskimi rituali in demonologijami.

Sodobna ikonografija je nasičena s podobami čarovnic. Pojavljajo se na metlah v mesečini, kot stare coprnice s krivim nosom, bradavico, v plaščih in zašiljenih škornjih, klobukih, v svojih skrivenčenih rokah držijo palice ali pa se sklanjajo nad svojimi kristalnimi kroglami. Že od otroštva so prisotne v risankah. Na internetnih straneh so čarovnice prikazane z agresivnim make-upom, v okrašenih oblekah, fascinirane nad svojo temno stranjo. Popularna kultura dopolnjuje upodabljanje čarovnic še s krvjo, lobanjami, tetovažami in svečami.

Nekaj tradicionalnih zdravilk (t.i. šepetalk, ki povezujejo religijo s prvobitnimi vraževerji, in z molitvami zdravijo in preganjajo uroke) je preživelo le ob beloruski meji. Teh tradicij ni več mogoče najti nikjer drugje na svetu. Tam skušajo ženske obuditi mrtve tradicije, nekatere so imele babice, ki so “videle” ali bile zeliščarke, druge trdijo, da je znanje preživelo v podzavesti, tretje, ki niso imele druge izbire, so potovale po tujini – Amerika, Peru, Nova Zelandija – da bi se naučile, prišle nazaj in pomešale znanje z lokalnimi tradicijami, stare slovanske obrede z demonologijo.

To navdušujoče potovanje od ženske do ženske (najmlajša v svojih tridesetih in najstarejša spoštljivih osemdesetih) po državi je avtorici služilo za iskanje ženskih modrosti in množico duhovnih poti, skritih v monoreligiozni družbi. Za mnoge od njenih sogovornic je bilo to prvo osebno razkritje.

Posnela je fotografije, pri katerih se je namesto na okolje osredotočila na njihove oči. Ob fotografiranju so bile ženske oblečene v svoja obredna oblačila in pri tem držale predmete “moči”. Prosila jih je, da s pogledom naravnost v objektiv ozdravijo potencialnega gledalca. Svojo energijo so prenašale skozi lečo fotografskega aparata.

www.etno-muzej.si

www.katarzynamajak.com