Video in Progress 5: Odsevi preteklosti

Gostujoča selekcija: AFRIŠKI ČASOVNI STROJ

Sodelujoči umetniki: Bofa da Cara (AO/ES), Sammy Baloji (CG), Aryan Kaganof (ZA), Theo Eshetu (ET), Kgafela oa Magogodi & Jyoti Mistry (ZA), Ezra Wube (US/ET), Julia Raynham (ZA), Neil Beloufa (DZ/FR)

Kustosi: Silke Schmickl, Mickaël Robert-Gonçalves, Jeremy Chua (Lowave, FR)
Produkcija: Lowave, Pariz, 2014
Trajanje: 1h 2min
Prizorišče: Kino Šiška (Komuna), Trg prekomorskih brigad 3, Ljubljana

Urnik predvajanja:
četrtek, 5. junij 2014, ob 18.10
petek, 6. junij 2014, ob 16.15
sobota, 7. junij 2014, ob 14.45

O izboru

Na prihodnost lahko pogosto vplivamo sami. V Afriškem časovnem stroju si umetniki iz afriških držav in diaspor zamišljajo morebitno prihodnost kontinenta s pogledom na njegovo preteklost in sedanjost. Izbor popelje gledalca na potovanje skozi afriški čas in prostor – preko ostankov postkolonialne dobe do uprizorjenih revolucij, intervencij in reform, ki so pripeljale do sedanje civilizacije. Popotovanje se konča v izmišljenem prostoru, nekakšni propoziciji, kjer se usoda morda poraja iz lastnih sanj.

—

Bofa da Cara: Moj afriški um (My African Mind), 2010, 6’17”
Izrezki iz stripov, filmskih plakatov, oglasov in misijonarskih dnevnikov iz 19. stoletja se prepletajo v tri dimenzije. S premikanjem med slikami in besedili video raziskuje nasilje kolonialnega pogleda in njegovih sodobnih avatarjev. Tudi ko letimo skozi filmske pokrajine z dramatičnimi premiki v perspektivi, nas imajo slike trdno v oblasti. Vztrajajo, da se iz oči v oči soočimo z ne tako davno preteklo grozo srečanja ene celine z drugo in z brazgotinami, ki jih je to srečanje pustilo na obrazu sedanjosti.

—

Sammy Baloji: Spomin (Mémoire), 2007, 14′
V mestu Lubumbashi, v provinci Katanga v vzhodnem Kongu, stojijo ruševine nekoč cvetočega industrijskega območja rudnika bakra. Na tem ozadju se tesnobne, delno dokumentarne, delno sanjske podobe Sammyja Balojija srečajo z valovito koreografijo plesalca Faustina Linyekulaja in zvočnimi posnetki političnih voditeljev, kot so Patrice Lumumba in Joseph Kasa-Vubu, Mobutu Sese Seko in Laurent-Désiré Kabila, ki obljubljajo politično in gospodarsko prenovo. Ti mojstrsko stkani elementi pripovedujejo zgodovino kolonialnega nasilja, ki mu sledita postkolonialno upanje in njegov postopen zaton.

—

strong>Aryan Kaganof: Družba spektakla (Society of the Spectacle), 2011, 3’36”
Ob podlagi hipnotične glasbe črno-bele medijske podobe utripajo na zaslonu z vratolomno hitrostjo. Nastajajoča urbana pripoved je gladka, modernistična in brezhibna. Zahteva našo predanost. Je hkrati zapeljiva in v svoji sposobnosti, da nas očara, nekoliko zaskrbljujoča. V nabijaškem ritmu in brezšivni kompoziciji ni prostora za intervencije ali alternativne podobe. Če bi hoteli vsiliti svojo pot v zgodbo, bi zanetili prepir.

—

Theo Eshetu: Udarci strel (Lightning Strikes), 2009, 7’41”
Leta 1935 je italijanska vojska mestu Axum ukradla zgodovinski spomenik, 24 metrov visok granitni obelisk iz 4. stoletja našega štetja. Leta 1947 je italijanska vlada v okviru mirovnega sporazuma sprejela zavezo, da obelisk vrne, a svoje obljube desetletja ni izpolnila. Spomenik je bil po brezštevilnih zamudah vrnjen šele leta 2005. Video predstavi zgodbo o tej repatriaciji.

—

Kgafela oa Magogodi & Jyoti Mistry: Hrepeneče mesto (Itchy City), 2006, 5’12”
Pesem Hrepeneče mesto je napisal ustvarjalec in umetnik govorjene besede iz Johannesburga, Kgafela oa Magogodi, in je del širšega projekta z naslovom Povem, kar mi je všeč (I Mike What I like), gledališke igre, ki sta jo za ekran prilagodila Magogodi in režiser Jyoti Mistry. Film spaja sekvence iz živega recitala pesmi s filmskimi in slikarskimi podobami Johannesburga. Rezultat je močan komentar kompleksnosti in absurdnosti vsakdanjega življenja v gospodarski prestolnici Južne Afrike.

—

Ezra Wube: Držite vrata (Hold de Door), 2011, 4’29”
Umetnik je, kot oseba dveh kultur, v nenehnem dialogu med tukaj in tam, med preteklostjo in prihodnostjo, med tradicijo in sodobnostjo. Umetnikovo prizadevanje, da zgradi pripoved, je ostalo nejasno. Zato je meja, ki ločuje resničnost od domišljije in smisel od nesmisla, šibka. Z zavrnitvijo konkretne reprezentacije je našel svobodo, da ustvarja umetnost v skladu s tokom svojega življenja.

—

Julia Raynham: Vladavina noči (Ruling of the Night), 2008, 4′
Dva plesalca se z višin gore Table Mountain, ki se vzpenja nad Cape Townom, spustita v drobovje mesta – najprej na parkirišče, nato v nakupovalno središče, osvetljeno z mrtvaško belo svetlobo. Spremlja ju ptica roparica, zasleduje pa duh mistične gorile. Ko ju spremljamo pri njunem bedenju ob mrliču, se sprašujemo, kaj je človeška rasa, zasužnjena v kapitalističnem sistemu, naredila z mesti, ki jim pravi dom.

—

Neil Beloufa: Kempinski, 2007, 13’58”
Dobrodošli v Kempinski. Prebivalci tega mističnega/mitskega prostora – je to mesto, država ali planet? – se pripravljajo na izstrelitev rakete v vesolje. Razvijali bodo tudi satelite in obiskali oddaljene galaksije. Tako predvsem ponoči, ob zvokih brenčanja električnih kablov nad glavo, razlagajo pred kamero. Film je bil posnet v zgodovinskem mestu Mopti v Maliju. »Dokumentarec« o gibanju po prostoru in času nima scenarija. Povezuje ga eno samo pravilo: intervjuvanci si zamišljajo prihodnost in jo udejanjajo skozi akt govora.

www.lowave.com