»Poglej in premisli, preden odpreš zaslonko. Srce in razum sta dejanski objektiv fotoaparata.«. (Yousuf Karsh). Besede, ki jih je veliki fotograf portretist izrekel v 80. letih prejšnjega stoletja, skozi današnje »potrošniške« oči zvenijo nekoliko nesodobno, nekako izven časa. Vendar njih preprosta resnica v fotografiji Andreja Perka zadobi svoj pomen in smisel. Perko namreč pripada tistim ustvarjalcem znotraj fotografskega medija, ki z »objektom« ne manipulirajo, da bi ga podredili izključno svoji viziji. Izbranega motiva ne iztrga iz naravnega okolja, ampak ga doživlja in oživlja, poizveduje onkraj njegove zunanje podobe in odkriva njegove globine, evocirane skozi svoje spomine ter občutja, ki jih spremljajo. Perka so v tokratnem ciklu nagovarjale vode, ti otroci Oceana so mu prigovarjali skozi potekanje oblik, pojavnosti fizičnega in navideznega, preko vonjev in prikazni, skozi poezijo toka življenja in človeškega obstoja. Izbral je štiri reke, ki so se ga kakorkoli dotaknile s svojimi bivanji ter z zanj simboličnimi vsebinami in pomenskimi zaledji. Poskusil je zajeti njih značaj in naravo ter z njimi vzpostaviti navezo, čeprav »z varne razdalje« – k vodi namreč pristopa s strahospoštovanjem. Izbira črno-bele tehnike, ki je postala stalnica v njegovi fotografiji je povsem načrtna in zavestna – avtorju pomeni sredstvo približevanja abstrahiranju stvarnosti. Arnold Newman namreč pravi, da »ne fotografiramo s fotoaparatom, temveč s srcem in z razumom.”
Tanja Cigoj