Jeršičevi estetizirani simulakri do popolnosti izkoriščajo alegorični potencial fotografskega medija, ki ga določa implicitna zavest o minljivosti vseh stvari in prizadevanje ohraniti jih v pozi arhetipsko zgovorne večnosti. Pogledi figur na teh podobah ne iščejo stika z gledalčevimi očmi, introspektivno so zazrti v svoj svet. Dialoga ni niti med njimi samimi, obrnjeni so vase. Razgaljena telesa zato ne evocirajo erotike, marveč splošnejšo, razkrito, depersonalizirano in deindividualizirano eksistenco, ki so ji v preizkušnjo ranljive sramežljivosti kot pedant zoperstavljena še druga telesa (z nostalgijo preteklosti napolnjeni predmeti, blago, rože, ogledala). Nedoločljive tančice in pajčevinasto razpredene draparije zakrivajo in odstirajo obenem, v podobo pa vnašajo občutje sublimne irealnosti. Stilizirane kompozicije, domišljeno posnete z uporabo nenavadnih in težko določljivih rakurzov, sprožajo nelagodje, v katerem je konotacija venomer hkrati aktivna in nevidna, jasna in implicitna. Alegorična percepcija njunih ekranov omogoča transformacijo fotografskega naturalizma v nadrealistični ornamentalni barok. Transcendentno tkanje prostora in časa fotografijam podeli tisto auratičnost (po Benjaminu), ki so jo avandgardni postmodernizem in multimedijski kreativni postopki devetdesetih domala izgnali iz umetnosti.
Marko Košan