5. november 2010 – 5. januar 2011  

Galerija Dom KULTure Ptuj

Fotografsko oko se je že v 19. stoletju posvetilo golemu, predvsem ženskemu telesu. Z izbranim fokusom govorice telesa Branko Lenart klasični in priljubljeni motiv akta dodatno razširi. Ta pristop ne pomeni izpodrivanja ali celo izgube golote, veliko bolj kaže na to, da obstajajo drže, geste, dotiki, da v enem ali drugem primeru obstaja tista veličina človeškega telesa, ki mu v širnem naravnem prostoru zagotavlja njegovo mesto. Preteklost in sedanjost, umetno in naravno oblikujejo obzorje projekcije za srečevanje z motivom, ki ga tu ne omejuje zgolj poželjivo oko.

Parametri kakovosti vse večje ponudbe tovrstnih upodobitev na nobenem drugem tematskem področju – tudi pri umetniški fotografiji – zaradi čutno-erotičnih in ne nazadnje seksualnih komponent, ki so tu v središču, niso tako ogroženi, da bi se jih ob ”mikavni” sliki sploh še zaznavalo. Ali Branko Lenart poimenuje serijo del Body.Language, ki jo sestavlja vse od leta 1971, zato, da se distancira od širokega polja fotografije akta, ali da oko odpre nekemu drugemu pogledu in novi izkušnji golote? Odgovori na to vprašanje se pred gledalcem razkrivajo na različne načine. Zlasti telesni fragmenti, ki so postavljeni pred pokrajinske in naravne teksture, razširjajo običajni vokabular. Dlani in roke, stopala in noge so skrčeni na skulpturalne oblike in so v kontrastu s skalnim reliefom. Prav tako karakterističen ter nezamenljiv trenutek te slikovne tehnike predstavlja poseben način komunikacije z golim telesom. To je fotograf sam, ki intervenira z iztegnjeno dlanjo na nasproti postavljeno telo in trenutek akcije prevesi  v strogo trajno kompozicijo. Okamneli goli človek je v izrezih fotografsko reproduciran, v isti drži in istem formatu postavljen nasproti ležečega na skalnatem obrežju. Z izbranim fokusom govorice telesa Branko Lenart klasični in priljubljeni motiv akta razširi. Ta pristop ne pomeni izpodrivanja ali celo izgube golote, ampak veliko bolj kaže na to, da obstajajo drže, geste, dotiki, da v enem ali drugem primeru obstaja tista veličina človeškega telesa, ki mu v širnem naravnem prostoru zagotavlja njegovo mesto. Preteklost in sedanjost umetno ter naravno oblikujeta obzorje projekcije za srečevanje z motivom, ki ga tu ne omejuje zgolj poželjivo oko.

Werner Fenz