PIRAN V METAFORIČNI ZGODNJI JESENI
Branko Lenart je selivec. Rodil se je na Ptuju, ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Gradec, leta 2001 pa je postal tudi piranski meščan. Potovanja so sicer njegova strast, vendar je morda prav selitev v otroštvu bistveno pripomogla k temu, da je tako pozoren do prostora, v katerem se giba, da ga ne jemlje kot danost, temveč ga vsrkava intenzivno in sproti dokumentira svoj položaj v njem. Zato je tudi večina njegovih projektov in posameznih fotografij krajevno opredeljenih z evropskimi, ameriškimi, azijskimi ali afriškimi toponimi. Vse velike fotografske dežele skrbno gojijo topografski zapis. Lenart s večino svojega opusa pripada smeri, ki neguje subjektiven pogled na krajino, hkrati pa je dedič konceptualističnih praks poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Tak je tudi njegov pogled na Piran. Sem zahaja več kot štirideset let, vendar kot fotograf nikoli ni pristal na turistično idiliko. Piran vidi z modernističnim očesom: v detajlih, kot prizorišče igre form, bizarnih naključij, humornih obratov in metafotografskih intervencij. Tako mesto ohranja svoj mediteranski čar, a pridobi tudi analitičen, severnjaški odtenek in kanec intelektualne distance ter postane točka soočenja sredozemske čutnosti in srednjeevropske treznosti, …kot ob koncu avgustu, ko po razžarjenih poletnih dneh potegne prva hladnejša sapa s celine, tlak na obali pa je še topel od sonca.
Primož Lampič