Turistične krajine: Sprehod ob Sredozemskem morju

Otvoritev: 3. junij ob 20. uri

3.6. – 28.6. 2014

LP bar / Atrij ZRC, Ljubljana

KJE: Novi trg 2, Ljubljana

Z zakoncema Becher kot najbolj značilnima predstavnikoma nam je zadnje četrtina 20. stoletja ponudila konceptualno fotografsko prakso, v kateri je bila objektivnost razumljena kot resničnost in resnica. Sčasoma in pod vplivom nemškega filozofa Hans-Georga Gadamerja (Resnica in metoda) mi je postalo jasno, da obstaja neskladje med tovrstnim razumevanjem objektivnosti in njenim metodičnim zasledovanjem.

Po drugi strani pa sem bil priča enostranski subjektivnosti preveč individualistične interpretacije in ‘reprezentacije’ resničnosti. Po našem splošnem razumevanju objektivnost izključuje subjektivnost in obratno, v globlji izkušnji resnice in resničnosti pa se zdi, da ena brez druge ne obstajata.

Ko razmišljamo o umetniškem delu, lahko postanemo turisti, ki potujejo skozi področja, v katerih poosebljenja objektivnosti in subjektivnosti v hrepenenju, da bi se za trenutek zbližali in preobrazili v nekaj, kar ju presega, zapeljujejo druga drugo s pomočjo barv, oblike in prostora. V teh redkih trenutkih sinteze lahko doživimo manifestacijo resnice ali neomejene resničnosti. V mojem trenutnem fotografskem ustvarjanju to področje zapeljevanja, soočenja in transcendence najde svojo materializacijo v krajinah, kjer preživljamo počitnice – zame je namreč umetnost tam, kjer je človek ne pričakuje. Jedro mojega dela kot umetnika je iskanje popolnega ravnovesja med objektivnostjo in subjektivnostjo, ki omogoča doživetje globlje resnice.

Sredozemsko turistično krajino lahko razumemo kot kolektivno čustveno in mentalno krajino. Je mitična krajina. Obljubljena krajina, krajina velikih pričakovanj in globokih hrepenenj. Zame tudi okolje, v katerem sem preživljal počitnice svojega otroštva. V številnih pogledih je tudi krajina transformacije. Obala Sredozemlja se od druge svetovne vojne neprestano prenavlja. Konglomerati obalnih turističnih središč se postopno spreminjajo v linearni megapolis, ki se razprostira od juga Portugalske do juga Turčije. Začasna krajina, ker jo na višku sezone množice turistov preobrazijo v nekakšno vsakogaršnjo zemljo, ko je sezone konec, pa pustijo za sabo največje mesto duhov na svetu, nikogaršnjo zemljo.

Umetnik vzame banalni objekt iz njegovega vsakdanjega konteksta in ga postavi v drugačen kontekst, v katerem dobi objekt drugačen pomen. Jaz pa sem, kot umetnik, ki hodi [walking artist] začel tako, da sem se postavil v ta drugi svet, v to turistično krajino. S konceptualnim načinom dela in tehnikami, ki so jih uporabili že nadrealisti (kot je brezciljno pohajkovanje), sem izkusil, kako se »pomen« večinoma vsakdanjih objektov in struktur, ki oblikujejo turistična področja, pod vplivom okolja in moje lastne psihološke zaznave v tem kontekstu okrepi in transformira.

Dik Bouwhuis

www.lpbar.si