14. oktober – 22. oktober 2010

Studio Osem, Galerija Tukadmunga

Brez pretirane želje po asimiliranju novih fenomenov v sodobni fotografiji ostaja Dušan Merklin – Mick še naprej orientiran izključno na lastno bivanjsko izkušnjo planetarnega potohodca individualista. Njegove podobe skorajda na klasičen način artikulirajo magično poetiko, prežeto z duhovnostjo modernega sufizma, ki je zasidran v avtorjevem življenju kot takem. Ne gre mu za iskanje popolnoma novih, enkratnih oblik, ki bi s svojo pojavnostjo zadostovale same sebi, temveč za posebno vrsto fine komunikacije na ravni univerzalnosti, strukturirane v obliko umetniškega sporočila.

Razstavljena umetniška dela Dušana Merklina – Micka prefinjeno povezujejo sanjsko umetniško vizijo z resničnostjo. Njegov sistem ustvarjanja se nekako okvirno sklada z Duchampovo tezo, ko razlaga, da vloga umetnika pravzaprav sploh ni v tem, da producira povsem nove umetniške organizme, temveč da izbira potrebne elemente za svojo kreacijo, jih spaja in prilagaja svojemu idejnemu konceptu. Merklin skratka išče ustrezno figuralno vrvenje, ga v toku spreminjanja dokumentira, si ga pa ne prizadeva docela podrediti ali  fiksirati. Gledalcu na ogled postavlja presek dogajanja med menjavo likovnih karakteristik znotraj motivnega poligona, v katerem se kot fotograf pravzaprav giblje. Za razliko od običajnih žanrskih izpeljav se tokrat umetnik ne zaustavlja pri pretiranem izpostavljanju portretnih značilnostnih likov, temveč pušča spremembam prosto pot. Pred nami so duplicirani figuralni fotografski izdelki v realnem času v vsej polnosti. Merklinova obsedenost z življenjem na vseh nivojih in v vseh segmentih spaja umetniški vitalizem z ambicijo, sarkazem s humorjem, glamour z undergroundom. Ta intrigantni pletež raznorodnih elementov kaže na avtorjeve inspirativne vire za njegove včasih rahlo provokativne umetniške akcije, ki so zasidrane med klasičnimi fotografskimi žanri in sodobnostjo. Merklin vseskozi raziskuje, preverja in išče nove izrazne oblike, ki jih udejanja na vedno aktualne in zanimive načine. Dokument/fotografija tako postane umetniški predmet, kreativno delo pa preprost, a domiseln in bogat konceptualni postopek. Dela Dušana Merklina so v svojem konceptualnem jedru pravzaprav razosebljena in rahlo odmaknjena od resničnega življenja. Uporabljeni liki se v novem kontekstu preobražajo zgolj v akterje fotografove čisto osebne pripovedi; asociacije, ki nam jih mogoče (slučajno ali pa tudi ne) vzbuja njihova prepoznavnost, pa dopolnjujejo in krepijo vtis doživljaja. Naloga gledalca je, da si po svoje razlaga dramatične zgodbe, ki jih Dušan Merklin efektno niza v enovito konceptualno celoto. Pred nami je vizualiziran proces avtorjevega razvijanja individualne poetike, ki jo lahko dojemamo kot sugestivno implikacijo na klasične fotografske pristope, lahko pa jo doživimo čisto drugače, bolj spiritualno. Sinteza stalnega spreminjanja se pred našimi očmi odstira brez lažnega blišča in izumetničenosti. Ponuja nam dialog statičnih elementov in dinamičnih sprememb v času in prostoru in kaže predstavnost, kakršna v resnici tudi je – v vsej svoji nenavadnosti in minljivosti.

Boštjan Soklič