Reenactmedia

Otvoritev: 30. maj ob 18. uri

30. 5.–20. 7. 2014

Photon – Center za sodobno fotografijo, Ljubljana

KJE: Trg prekomorskih brigad 1, Ljubljana

Avstrijski umetniški kolektiv G.R.A.M. so leta 1987 ustanovili Günther Holler-Schuster, Ronald Walter, Armin Ranner in Martin Behr. »Band« zadnjih deset let ustvarja kot duo (Holler-Schuster & Behr) in dela na različnih poljih umetniškega ustvarjanja: fotografija, film, video, performans in slikarstvo.

Njihova najbolj znana opusa sta Paparazzi in Reenactments, ki se ukvarjata s popularnimi ali zelo znanimi vrstami podob, ne glede na njihov izvor (popularna kultura, množični mediji). Podobe so manipulirane, uprizorjene, navajane ali »semplane«.

V seriji Reenactments, ki sta se je Günther Holler-Schuster in Martin Behr lotila leto po Paparazzih, znova naredita – kot napoveduje sam naslov – že obstoječe slike. Vendar pa v tej seriji opazimo določen razvoj. Njen prvi del, Innocent Anarchists (1998-1999), sestavljen iz prizorov iz filmov Stana in Olia, ki kaže glavne junake v bolj ali manj nerodnih situacijah, daje ton celemu projektu: malo klovnovski, malo pretiran, malo prismuknjen, vendar nikoli preveč. V Inspired by… (2001) se zdi, da umetnika iščeta primerne teme, ki bi se jih lotila. Po eni strani najdemo v seriji ikonske fotografije iz polja umetnosti, ki so krožile daleč izven njegovih meja, po drugi pa podobe, ki poosebljajo nekatere trenutke pomembnih zgodovinskih dogodkov.

Tu lahko tudi že dojamemo njuno specifično strategijo ustvarjanja podob, ki jo – po mojem mnenju – bolje opišemo z glagolom »redo« [narediti znova] kot pa »reenact« [ponovno uprizoriti]. Rekel bi, da podobe nimajo ničesar opraviti z igranjem ali uprizarjanjem, temveč so čiste (profane) konstelacije gest. To zahteva kratko razlago. V vseh fotografijah opusa Reenactment najdemo umetnika, druge »pozicije« zasedajo ljudje, izbrani posebej za to priložnost, nikoli profesionalni igralci, opaziti ni niti najmanjšega poskusa vživljanja v »vlogo«, kar je najbolj očitno na obrazih, ki niso nikoli povsem »sinhronizirani« s tistim, kar se dogaja na sliki, kar napeljuje na misel, da zavestno sodelujejo v nekakšni igri. Videti je, kot bi se znašli v tem ali onem položaju, vendar jim je pomen tega položaja povsem tuj. Zato bi si upal trditi, da fotografija, video ali performans za G.R.A.M. niso medij izbire, temveč je to gesta.

Krzysztof Pijarski

www.photon.si