5. oktober – 5. december 2010,

Moderna galerija Ljubljana

Študijska razstava bo s predstavitvijo okoli stotih fotografij – redkih originalov in za to priložnost narejenih fotografij – ter nekaj slik, nakazala slikarjevo kompleksno razumevanje fotografskega medija, ki mu je predstavljalo več kot le vizualno oporo pri slikanju nekaterih motivov v pokrajini. Prvič bodo razstavljene tudi fotografije, v katerih se razkriva kot izvrsten fotograf. Medtem ko podobe družinskih članov in drugih kažejo njegovo mojstrstvo fotografskega portretiranja, udejanjajo posnetki uličnih situacij v evropskih metropolah in dogodkov v domačih krajih vizualno in psihološko zgovorne trenutke.

Na sovisnost slik Gojmirja Antona Kosa z nekaterimi njegovimi fotografijami so opozorili že snovalci njegove retrospektive v Moderni galeriji leta 1992. Umetniku pa fotografija ni pomenila zgolj spominske opore pri njegovem slikarskem poustvarjanju motivov v pokrajini. Beležil je tudi pojave in vtise, ki niso bili neposredno povezani z njegovimi slikarskimi preučevanji: na potovanjih po dalmatinskih in evropskih mestih je v svoj objektiv zajemal razne ulične situacije; fotografsko je dokumentiral interierje s pohištvom, za katerega je izdelal načrte, in nekatere razstave, na katerih je sodeloval; portretiral je ženo, mater in sebe, na številnih družabnih srečanjih tudi sorodnike in vaščane. Tako bi zbirko okoli 2.300 posnetkov, kolikor se jih je ohranilo, lahko označili za nekakšen osebni dnevnik v obliki fotografskih posnetkov, vendar je med njimi veliko takšnih, ki so plod avtorjevega ustvarjalnega premisleka in presegajo podajanje doživetij za domači album.

Kljub očitnim motivnim podobnostim nekaterih fotografij z njegovimi slikami, je stopnjo vpliva fotografije nanje težko natančneje opredeliti. Zdi se, da so Kosu fotografije omogočale predvsem racionalno preverjanje oblik in njihovega razmerja pri slikarskem poustvarjanju motivov v naravi. Ne bi pa mogli trditi, da so nadomestile njegovo neposredno čutno izkušnjo stvarnosti v tem smislu, da bi se ta strukturirala prek njih, kar implicira izraz ”fotografija kot predloga k sliki”. Umetnikov mentalni pogled, njegova ”notranja slika”, kot je sam dejal in ki jo je pravzaprav podajal, je izhajala iz njegovega neposrednega opazovanja, njegove žive prisotnosti v prostoru pokrajine ali mesta.

Pri nekaterih temah, okoli katerih se je tudi sukalo njegovo slikarsko premišljevanje, se je osvobodil spon svojih slikarskih iskanj in se prepustil zakonitostim fotografskega medija. Ko je na primer fotografiral kamnolom, ženski akt ali rože, jih je v fotografskem jeziku podal, kot bi jih doživel na novo. Reko in razne pojave na njej pa je sploh fotografiral tako pogosto, kot da bi mu dejanje fotografiranja omogočalo nek dodaten uvid v njihovo pojavnost.

Med fotografijami so zlasti zanimivi posnetki uličnih situacij, ki razkrivajo avtorjevo sposobnost hitrega odločanja, kaj in kako fotografsko zamejiti, da bo podoba imela neko svojo notranjo zakonitost. Ko je Kos sledil trenutkom, v katerih so se vsebinske in psihološke postavke, tonske vrednosti, razporeditve ploskev, linij in sploh vseh detajlov združile v neko vsebinsko smiselno in kompozicijsko uravnovešeno celoto, je pravzaprav udejanjal t. i. odločilni trenutek. Njegove ulične fotografije nagovarjajo z neko preprosto lepoto, še najbolj primerljivo s poetiko fotografij njegovih evropskih sodobnikov, ki so tako kot on in celo v istem času (v tridesetih letih prejšnjega stoletja) s fotoaparatom leica formata raziskovali estetiko vsakdanjih, bežnih uličnih situacij in jih prevajali v vizualno zgovorne podobe z neko zadržanostjo, ki jo omogoča prisotnost brez vključenosti v dogajanje.

Fotografije, v katerih je Kos polno razvil svoj občutek za estetiko trenutnih posnetkov in sploh za likovne prvine črno-belih svetlobnih zapisov, predstavljajo pomemben dosežek fotografskega modernizma tridesetih let in spreminjajo ustaljeno predstavo o zgodovini fotografije na Slovenskem.

Lara Štrumej