
5. junij – 25. junij 2012
GREGOR RADONJIČ: Puščice
5. junij – 25. junij 2012

5. junij – 25. junij 2012
KUD France Prešeren, Ljubljana
Fotografska razstava Gregorja Radonjiča Puščice zajema opus, v katerem so puščice kot osnovni motiv prikazane v različnih situacijah in kontekstih. Iz detajliranih urbanih ali naravnih pokrajin je puščica izločena kot arhaični simbol. S tem dobijo fotografije drugačen, večplasten pomen, ki presega dokumentarističen prikaz motiva. Z redkimi izjemami tudi ne nakazujejo lokacije posnetka. Raje kot to gledalca nagovarjajo s skritimi pomeni.
Skozi celoten fotografski opus Gregorja Radonjiča se kot najpogostejši vsebini, sicer zmeraj v drugačnem kontekstu, pojavljata tematiki minljivosti in potovanja. Slednja ne toliko v smislu gibanja skozi zemeljski prostor in čas, marveč predvsem v duhovnem pomenu iskanja globjega življenjskega smisla, ki ga skozi fotografsko meditacijo avtor najde v transcendentno usmerjenih, razpoloženjsko prežetih motivih, bodisi v naravnih bodisi urbanih okoljih, praviloma brez prisotnosti živega človeka. S problematiko večnega, pogosto brezciljnega iskanja prave smeri na življenjski poti se je Gregor Radonjič ukvarjal že v paralelnem, kontinuiranem fotografskem ciklu, delno reproduciranem v knjigi Piramide upanja, ki sta jo ustvarila skupaj s pesnico Nežo Maurer, pri kateri lahko podobno zasledimo tematiko neprestanega popotovanja skozi duševne pokrajine spominov, čustev in hrepenenj. Četudi se v najnovejšem ciklu Gregor Radonjič ponovno posveča omenjeni tematiki, pa lahko smatramo tokratne motive kot precedenčne, saj se prvič eksplicitno osredotoča na nek arhaični simbol – puščico, ki se ji v sodobni slovenski fotografiji tako sistematično ni posvečal še nihče. Simbolnih pomenov puščice v najrazličnejših ikonografskih motivih je verjetno toliko, kot je različnih civilizacij. Prav lastnost ciljne usmeritve je izražena v specifični simboliki puščice kot smerokaza (poleg penetracije, oploditve, ljubezni, oraklja, bliska ipd.), ki jo lahko zasledimo tudi na Radonjičevih fotografijah. Celoten ciklus sestoji iz več manjših kolekcij, med katerimi morda izstopajo posnetki ameriških motelov, kjer je simbolika puščice v neposredni povezavi z avtohtonim indijanskim prebivalstvom in zato deloma navezuje na mistično vsebino večnih lovišč; pa fotografije garažnih interierjev nekje v Sarajevu, kjer imajo rdeče puščice zloveščo krvavo podobo; in nenazadnje nočni prizori cestišč mesta, kjer puščice usmerjajo promet na levo, desno ali naravnost, kot bi voznik stal na življenjskem križpotju in se moral na hitro odločiti, kam bi peljal, čeravno ne ve natančno, kaj ga na cilju čaka. Zanimivi so tudi posnetki stenskih grafitov, kjer malodane personificirane puščice povzročajo zmedo, duhovičijo ali pa označujejo minule dogodke, kot ostanki davno izgubljenega spomina. Kakorkoli že, meditativne fotografije Gregorja Radonjiča dopuščajo možnosti različnih interpretacij, hkrati posredujejo nostalgično razpoloženje in spodbujajo k razmisleku o pravilnosti odločitev na naši življenjski poti.
(Mario Berdič)