7. junij – 27. julij 2012
KATARZYNA MAJAK: Moč žensk
7. junij – 27. julij 2012
7. junij – 27. julij 2012
Otvoritev: četrtek, 7. junij ob 20. uri
Slovenski etnografski muzej
Razstava Moč žensk predstavlja portrete poljskih čarovnic, vračaric, zdravilk, vizonark and duhovnih vodij, ki nastopajo nasproti navidezni homogenosti in katoliški dominantnosti. Zgolj nekateri tradicionalni zdravilci (»prišepetovalci«, ki združujejo religijo in prvinsko vraževerje v prizadevanjih, da bi zdravili in odganjali uroke s pomočjo molitev) ob beliruski državni meji so uspeli preživeti do današnjeih dni. Drugi skušajo oživljati mrtvo tradicijo – of stark z darom »vizij« ali naravnih zdravilcev. Nekateri izmed njih pravijo, da je to znanje preživelo na ravni nezavednega, obenem pa se je pojavila potreba po privzemanju znanja iz drugih tradicij (Severna Amerika, Peru ali Nova Zelandija). Upodobljene ženske soočajo svoje znanje z lokalnimi staro-slovanskimi rituali in demonologijami.
Sodobna ikonografija je nasičena s podobami čarovnic. Pojavljajo se na metlah v mesečini, kot stare coprnice s krivim nosom, bradavico, v plaščih in zašiljenih škornjih, klobukih, v svojih skrivenčenih rokah držijo palice ali pa se sklanjajo nad svojimi kristalnimi kroglami. Že od otroštva so prisotne v risankah. Na internetnih straneh so čarovnice prikazane z agresivnim make-upom, v okrašenih oblekah, fascinirane nad svojo temno stranjo. Popularna kultura dopolnjuje upodabljanje čarovnic še s krvjo, lobanjami, tetovažami in svečami.
Nekaj tradicionalnih zdravilk (t.i. šepetalk, ki povezujejo religijo s prvobitnimi vraževerji, in z molitvami zdravijo in preganjajo uroke) je preživelo le ob beloruski meji. Teh tradicij ni več mogoče najti nikjer drugje na svetu. Tam skušajo ženske obuditi mrtve tradicije, nekatere so imele babice, ki so “videle” ali bile zeliščarke, druge trdijo, da je znanje preživelo v podzavesti, tretje, ki niso imele druge izbire, so potovale po tujini – Amerika, Peru, Nova Zelandija – da bi se naučile, prišle nazaj in pomešale znanje z lokalnimi tradicijami, stare slovanske obrede z demonologijo.
To navdušujoče potovanje od ženske do ženske (najmlajša v svojih tridesetih in najstarejša spoštljivih osemdesetih) po državi je avtorici služilo za iskanje ženskih modrosti in množico duhovnih poti, skritih v monoreligiozni družbi. Za mnoge od njenih sogovornic je bilo to prvo osebno razkritje.
Posnela je fotografije, pri katerih se je namesto na okolje osredotočila na njihove oči. Ob fotografiranju so bile ženske oblečene v svoja obredna oblačila in pri tem držale predmete “moči”. Prosila jih je, da s pogledom naravnost v objektiv ozdravijo potencialnega gledalca. Svojo energijo so prenašale skozi lečo fotografskega aparata.
