Interzone

Otvoritev: 10. junij ob 20. uri

10. 6.–27. 6. 2014

Galerija Alkatraz, Ljubljana

KJE: Masarykova 24, Ljubljana

Fotografije Patricije Stepanović, ki vsakdan prikazujejo kot širen in neprijazen prostor klavstrofobičnega brezčasja, kažejo na željo po hkratni eksistenci v dveh različnih svetovih in neizogibnem zdrsu v vmesno polje, kjer se družbeno sprejemljivi zakoni vsakdanjega logičnega sklepanja umaknejo v drugo perspektivo. Nasprotno pa napake nosijo ustvarjalni naboj in so bolj oznaka individualne aktivnosti, kot zgolj hiba v sistemu.

Patricija Stepanović komaj drugič razstavlja v Sloveniji, saj je po srednji šoli odšla v London, kjer je lani dokončala študij umetniške fotografije na London Metropolitan University. Trenutno živi in ustvarja v Göteborgu, na Švedskem. Osnovni vir njenega navdiha prihaja iz nadrealizma 20. in 30. let in njegovega zanimanja za umetniške postopke dekonstrukcije razumevanja zakoreninjenih pojmov, kot sta lepota in estetika, iskanja nenavadnih povezav, odkrivanja tujih kultur in načinov izražanja.

V njenem umetniškem ustvarjanju je preizpraševanje lepote središčna kategorija, ki jo uporablja za raziskovanje sveta. Na njenih črno-belih fotografijah se nahajajo prizori iz narave, ki niso nič nenavadnega za srednjeevropsko prehodno klimatsko območje. A to ni udomačena narava, ki prinaša počitek ali olajšanje. Njena podoba včasih vzvalovi na odsevu vode, vedno pa nas pospremi v vmesni čas in prostor, kjer so obrisi znani, domišljijska vsebina pa se umika in vceplja občutek tujosti. Fotografije Patricije Stepanović vsakdan prikazujejo kot širen in neprijazen prostor brezčasja, ki je, paradoksalno, klavstrofobičen. Edina oseba, ki je prisotna na fotografijah, je gola ženska, ki ne išče stika z gledalcem in je pravzaprav le še en element odtujene narave.

Avtorica na fotografijah večkrat razčleni telo in mu s tem odvzema kontekste, ki mu jih nalaga kultura, da se lahko osredotoči le na estetski učinek. Ta postopek fetišizacije, kot jo razume avtorica, je orodje, ki na način podoben mikroskopiranju, omogoča prepoznavanje subjektivne lepote, ki bo rešila svet (F. Dostojevski). S tem ko telesa vplete v pokrajino kot njen neločljivi del, se njeno iskanje razširi na lepoto podobe. Poetika lepote, kot jo prikazuje, pa se skriva v srhljivem in nedostopnem. Estetika umetnice ima eksistencialen prizvok: iskanje smisla v soočenju s tujim svetom vodi v smer iracionalnega in mističnega, s smisli, ki nastajajo le iz subjektivnih vzgibov in so namenjeni označevanju sebe. Tudi v procesu nastajanja fotografij so napake vrsta avtoričinega podpisa; praske na negativih, manipulacija kemikalij pri razvijanju negativov in druge intervencije so tam namenoma.

Na razstavi so postavljeni tudi foto kolaži avtorice. Združevanje raznorodnih podob oz. objektov v njih še bolj intenzivno kaže na željo po hkratni eksistenci v dveh različnih svetovih, govori o njunem združevanju, iskanju skupnega preseka in neizogibnem zdrsu v vmesno polje, kjer se družbeno sprejemljivi zakoni vsakdanjega logičnega sklepanja umaknejo v neko drugo perspektivo. Nasprotno pa napake nosijo ustvarjalni naboj in so bolj oznaka individualne aktivnosti, kot zgolj hiba v sistemu.

Ana Grobler & Sebastijan Krawczyk

www.galerijalkatraz.org