Obarvana in barvna fotografija na Slovenskem od začetkov do leta 1945

17. 4.–17. 8. 2014

Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana

KJE: Pot na Fužine 2, Ljubljana

Razstava Svetloba kot barva ponuja prvi pregled obarvane in barvne fotografske produkcije na slovenskih tleh od začetkov sredi 19. stoletja do leta 1945. Najprej govorimo o raznih obarvanjih, toniranih in monokromnih tehnikah, od začetka 20. stoletja pa o prvih pravih barvnih podobah, tj. diapozitivih, izdelanih po standardiziranem aditivnem postopku, imenovanem avtokromna plošča. Z njo so se od leta 1907 ukvarjali akademski slikar in lutkar Milan Klemenčič iz Ajdovščine, ljubljanski lekarnar Gabrijel Piccoli ter prva dama slovenske barvne fotografije, ljubiteljska fotografinja Jela Repič. S tem postopkom je izpričano snemal tudi znameniti pionir slovenskega filma Karol Grossmann. Fotografirali so predvsem družinske člane in bili pri tem zavezani realističnemu podajanju. Od tega odstopa le Milan Klemenčič, ki je v cvetličnih aranžmajih iskal barvitost, značilno za postimpresionistična slikarska dela.

V dvajsetih in prvi polovici tridesetih let so fotografi v slovenskem prostoru uporabljali t.i. barvne plošče Agfa. V drugi polovici tridesetih let so na trgu barvne fotografije zavladali diapozitivi po subtraktivnem postopku in velike fotografske družbe, ameriški Kodak in nemška Agfa, ki sta postopoma izrinili še aditivni, a sočasni diapozitiv Dufeycolor.
Zlasti so se tedaj uveljavili člani Fotokluba Ljubljana, novinar Karlo Kocjančič iz Ljubljane ter lekarnar Ivo Koželj in elektrotehnik Slavko Smolej, oba z Jesenic, ter nekateri neodvisni fotografi, tako Ljubljančana profesor matematike in fizike Franc Bajd in poklicni fotograf Peter Lampič ter ljubitelj Mirko Križnar iz Kranja.

Izhodiščne krajine, portrete, žanr in tihožitja so dopolnili posnetki gibanja in javnih dogodkov, prizori mestnih eksterierov in interierov ter podobe industrijskih objektov. Realistični pristop je večina avtorjev nadgradila tudi z eksperimentalnimi posnetki v slabih in monokromnih svetlobnih razmerah ter z barvnimi študijami, atmosferskimi sekvenčni posnetki in modernističnimi kompozicijskimi serijami. V poglavje o rabi barvne fotografije v naravoslovju iz tega časa sodijo zaporedja posnetkov za potrebe poljudne botanike.

Število izdelanih in ohranjenih barvnih fotografij na papirju iz tega časa je v slovenskih zbirkah skromno, njihova izdelava pa je bila v celoti navezana na tujino.

Medvojne razmere so težišče fotografije spet potisnile k njenemu dokumentarnemu polu. Glede na zgoščenost in usodnost dogajanja ter na razmere, v katerih so nastajala, so barvna poročila fragmentarna, večinoma anonimna in razdeljena na vojskujoče se strani, na pričevanja z nemških in italijanskih stališč ter s pozicije posameznih predstavnikov slovenske civilne družbe, mdr. ljubljanskega sodnika dr. Jakoba Prešerna. Priča smo številnim, a žal prav tako anonimnim posnetkom iz partizanskega življenja na eni ter manj številnim poročilom o domobranskem gibanju na drugi strani.

Med partizanskimi fotoreporterji, katerih barvni posnetki so ohranjeni, je znan Čoro Škodlar, na severozahodnem obrobju slovenskega prostora pa so snemali tudi vojaki in častniki ameriške vojske, ljubiteljski fotografi Cruz Rios, John Woodward in William Ferguson.
Zgodovinski pregled tega obdobja zaključujejo pomirjujoči krajinski in portretni posnetki dr. Janeza Milčinskega iz prvih povojnih mesecev.

Primož Lampič

www.mao.si