12. oktober – 5. december 2010

Moderna galerija Ljubljana

Prostori samote je fotografski projekt Milana Pajka, ki ga sestavljata knjiga in razstava. Knjigo tvori 11 avtorskih ciklov s skupaj 69 fotografijami. Ker so fotografije vsebinsko in kontekstualno vezane na prostore severo-zahodne Afrike, so prevodi samoumevno francoski. Razstava v Moderni galeriji, ki pospremlja knjigo, predstavlja izbor 39 fotografij, povečini izdelanih v analogni tehnologiji. Serija in razstava Prostori samote beleži in obravnava samotna prostranstva Sahare, kjer se posameznik ne zave le minljivosti življenja, ampak tudi podvomi v svoje lastno sprejemanje sveta.

Potovanje naj bi bilo doživljanje. Česa? Novega? Drugačnega? Drugačnega v čem? Kaj je na tem svetu sploh še vizualno nepoznanega, pa čeprav tega še nismo zares videli? Do druge polovice 19.stoletja so popotniki pot opisovali, od takrat naprej fotografirajo. Kaže, da odkritje fotografije ni prineslo le dobrih, ampak tudi slabe stvari. Ni le označilo prehoda tipografskega človeka v grafičnega, kot trdi Marchall McLuhan, pač pa se je svet zaradi fotografije, če je verjeti Jeanu Genetu, spremenil v domišljijski bordel. Če se zavemo, do kam je religija slike, predvsem s pomočjo elektronskih medijev, prignala sprejemanje sveta, to zagotovo drži, hkrati pa se zdi, da je zaradi tega danes le še literatura tista, ki ponuja vsaj nekaj prostora domišljiji. Fotografija je pripeljala slike sveta ljudem na dom, istočasno pa jih je oropala užitka odkrivanja novega. Turist, ki stoji pred stolpom v Pisi ali pred velikimi piramidami v Kairu, se mora danes zadovoljiti zgolj s primerjanjem tega, kar vidi, s tistim, kar mu je ob pomoči fotografij že dolgo domače. Kaj mu še preostane? Le to, da naredi podobno sliko tudi sam.

Potovanja so danes neverjetno preprosta. V nekaj urah mrzlo evropsko jutro, zamenjamo za vročino tropov. Lepo, vendar ali je to sploh še potovanje? Ali ni to le premik, zgolj preselitev v enako udobje z boljšo klimo? Kaj je potem potovanje? Ali je zanj sploh potrebno zapustiti bivališče svojega plemena? Zdi se, da je pravemu potovanju bližje ekskurs v lastno bivanje, pa čeprav v fotelju dnevne sobe, kot preselitev telesa nekam tja daleč. Tuaregi, saharski nomadi, se vsake toliko časa prestavijo nekaj deset ali nekaj sto kilometrov proč, v popolnoma enako okolje kot so ga imeli poprej. Prej kot fizično prestavljanje je njihovo permanetno potovanje prisotno v njihovih dušah. Pravzaprav potujejo le to, oni sami pa so zanje le posoda. Lahko, da te stvari mi doživljamo drugače, a vendar so ravno samotna prostranstva Sahare prostori, kjer se ne zavemo le minljivosti življenja, ampak tudi podvomimo v naše sprejemanje sveta.

Milan Pajk