Razstave
Spregled
Izbor študentskih del Oddelka za fotografijo VIST
Otvoritev: 4. junij ob 20:30. uri
4. 6.–25. 6. 2014
Galerija Zorye, Tovarna Rog, Ljubljana
KJE: Trubareva 72, Ljubljana
Dokler obstaja zavedanje, da je na eni strani svet trden in poln resnic, ki jih z doslednim popisovanjem lahko širimo po svetu, fotografija služi namenu posredovanja videzov sveta v službi iluzij, fantazem ali dozdevkov.
Razstavljajo: Adriana Aleksić, Ana Amborž Strle, Jernej Čuček Gerbec, Peter Fettich, Anže Grabeljšek, Peter Gorenšek, Anja Hrnčič, Sara Kiršić, Nataša Ilec, Davor Kralj, David Mencinger, Bojan Mijatovič, Žiga Palčar, Cherie Plausteiner, Andreja Prijatelj, Matjaž Rušt, Dare Sintič, Vedran Tomšič, Igor Vidic
Seveda, lahko jo zaprežejo tudi drugi delodajalci, časopisi, oglaševanje, aktivisti, v vsakem primeru je sredstvo za doseganje ciljev, ki so ji zunanji. Pod temi pogoji je fotografija retorična spretnost in njena veščina se manifestira v obvladovanju sofistične prakse premetavanja resnic po želji odjemalcev njenih čarov. Teh je seveda na pretek in preprosto lahko služijo utrjevanju vere, da posredujemo avtentične prizore, da s fotografijo govorimo zgodbe in da smo zavezani upodabljanju, ki pomirja in uspava (neznano zakaj) vznemirjeni malomeščanski duh in mu šepeta, da je vse popolnoma v redu, če pa ni, se vsaj lepo podaja na steno. Svet je še bolj trden in fotografija je reducirana na mehanično dejavnost perfektnega semplanja in mojstrske fantazmagorije. Če se v naročniškemu razmerju zgodi redukcija, jo je treba le še potisniti korak naprej in fotografijo misliti kot retorično dejavnost, kot upodabljajočo tehniko in naprej navzdol dokler ne pridemo do gradnikov in receptur, zrn, emulzije, algoritmov, enačb, indeksov in podobne navlake v kleti prakse. Težava kleti pa je, da z navlako pride zalega. Tako kot flamski kemik Jan Baptista van Helmont v začetku 17. stoletja poda recept za spontan vznik življenja (v treh tednih fermentacije v objemu dobro preznojenih srajc iz suhih pšeničnih zrn vzklijejo miši), se iz navlake nekih imanetnih konceptov fotografije razvijejo stvori lastne volje in delovanja. Fotografija tako iz popolne redukcije pridela lastno zalego: predmet vzgoje in obravnave — da ne bo pomote, to so najprej srajce in zrna in nato miši! Fotografija lahko ne potrebuje naročnika in si drzne izreči heretično misel: je sama sebi namen. To pomeni, da si sama postavi predmet obravnave in sredstva, da si zastavi cilje in razvija retoriko lastnih strukturnih zakonitosti. S to emancipatorno ambicijo pa se izreka še nekaj drugega: svet, ki je bil trden in upodobljiv, z vznikom fotografiji lastnega predmeta obravnave izgubi status avtentičnosti. Tisto, kar je nekoč veljalo kot videz nečesa, postane bistvo neke druge strukture. To pa pomeni, da trdnost, ki je napajala stari videz, ni več trdna, strukture se množijo, označevalci tavajo po svoje in se prosto parijo. Resnice niso neomajne in svet senc ima lahko svojo substancialno obstojnost neodvisno od svetlobe in odkritosti gotove resnice. Fotografija tako narekuje neko realnost kot serijo fragmentov, podobno, kot da bi gledali skozi okno. (Pri tem pa okno ni le odsotnost stene, manko, pač pa edino realno stene, tisto, okoli česar stena šele lako zatrdi svoj obstoj. Okno se vzpostavi kot pozitivna praznina, ki jo zapolni pogled, pogled, ki se oblikuje po odprtinah, okoli katerih kroži in skozi katere prehaja.) Vsem fotografiranim stvarem je podeljen status edinstvenega objekta, ki se dviga iz temin časa in zvarkov te in one strukture. Akt fotografiranja je podoben arheološki eskavaciji, pri čemer pa objekt ni ločen od obstoječega materiala, pač pa vznikne kot del temeljne redukcije in hkrati kot nepričakovani rezultat. V kletni navlaki se iz teme, ki obdaja preznojene srajce in zrna pšenice pojavi miš — ex nihilo. To pa pomeni edinole, da je nastali objekt vedno tako notranji kot zunanji in prav zato na prvi pogled še tako neznaten detajl narekovane realnosti vznikne v potencialno neprecenljiv artefakt.
Peter Rauch
