11. junij – 23. junij 2012

11. junij – 23. junij 2012

PETER RAUCH: Objekti in dogodek

11. junij – 23. junij 2012

Peter Rauch, Hug Machine, 2010

11. junij – 23. junij 2012

Otvoritev & performans: ponedeljek, 11. junij ob 18. uri

Nova galerija, Delavski dom Trbovlje

V fotografijah Petra Raucha je ‘nekaj’, kar se kot neprijetno darilo priplazi v gledalca, ki je ugodil želji podobe. Ta ‘nekaj’ se lahko razkrije prav zato, ker podobe, ki jih išče in izbira fotograf, predstavljajo znano, neprivlačno ali vsakdanje, hkrati pa niso enostavne. Ničesar drugega ne izjavljajo kot to, kar so. Ta jasnost omogoča, da z natančnim opazovanjem latentnost izginja in daje mesto neprijetni slutnji. Ko jih gledamo, se v nas naseli nelagodje.

– serija Objekti
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2010-2012
www.aksioma.org

– projekt Dogodek
Produkcija: Federacija, Ljubljana, 2011-2012
www.federacija.net

– predstava:
Melodije Refleksije – likovna predstava z glasbo
režija: Andreja Podrzavnik, oblikovanje: Peter Rauch, glasba: Sašo Kalan
Produkcija: Federacija, Ljubljana, 2012

V središču gledane površine je asfalt razpokan. Odkrušene črne kepe so se zakotalile po svetlem pesku. Taisti rob ceste so že popravljali. Razpoka je nastala na novi cestni zaplati. Levo od nje manjka lep kos travne ruše. Videti je, kot bi trava pogorela. Za razpoko je rumena črta, asfalt, še ena rumena črta, travni rob in gozd z jaso v ozadju. Tu stojita tudi beli obcestni signalni količek in temno siva palica, ki nosi prometni znak. Ljudi ni. Živali ni. Avtomobilov ni. Mirno je, toda ta mir ni prijeten.

Fotograf je izbral in ohranil podobo. Večkrat se je odločil zanjo. Izbral je prizor, negativ in še fotografijo za cikel ter za razstavo. Ve fotograf več od nas?

Fotografija ne prizna ne kje ne zakaj je nastala. Podoba razpoke v asfaltu ne pove, zakaj je tu, govori zgolj, kaj je: »Sem podoba razpoke v asfaltu. Odtisnila sem se od realnega predmeta in zdaj sem podoba na papirju. Ne vem, zakaj sem tu, toda želim, da me opazujete. Hočem biti gledana. Hočem pokazati, da sem.«

Ne le v Razpoki, v vseh fotografijah Petra Raucha je ‘nekaj’, kar se kot neprijetno darilo priplazi v gledalca, ki je ugodil želji podobe. Ta ‘nekaj’, se lahko razkrije prav zato, ker podobe, ki jih išče in izbira fotograf, predstavljajo znano, neprivlačno ali vsakdanje, hkrati pa niso enostavne. Ničesar drugega ne izjavljajo kot to, kar so. Ta jasnost omogoča, da z natančnim opazovanjem latentnost izginja in daje mesto neprijetni slutnji. Ko jih gledamo, se v nas naseli nelagodje.

Fotograf je pripravil dogodek, na katerem sta se igrala fotografija in performans – performans fotografske produkcije. En medij se je na zanimiv način prelil v drugega in spet nazaj. Dogodek o prenosih med izraznimi načini se je v Objektih in dogodku preobrazil v podobe podob o tem, kakšen je bil dogodek. Tisto, kar je fotografu ostalo po dogodku, je postalo material za postavitev, ki jo gledate v njeni novi inkarnaciji – v fotografiji. Doživetje ne obstaja več, podobe pa so bile tolikokrat remediirane, da je njihov označenec za gledalca vprašljiv. Občutje nestabilnosti gledanega povzroči nelagodje, značilno za Rauchove fotografije.

Nelagodje je seveda tudi del ‘problematične družbene realnosti onkraj vrat razstavišča’, vendar se tam z njim ne moremo soočiti, saj se vsak dan borimo z mlini na veter realnosti. Očiščenost izbire objekta v fotografiji olajša usmeritev na primarno skušnjo nelagodja, ki je v tem zgodovinskem trenutku vsebolj prisotna. Tisto, kar ponujajo Objekti in dogodek, je usmerjanje pozornosti s pomočjo čutenja in razmišljanja – verjetno edina resnično družbeno koristna funkcija, ki jo lahko ponudi umetnost.

(Petja Grafenauer)

www.dd-trbovlje.si

www.snabyrow.com