KATJA GOLJAT & ANDREJ FIRM: Žive stene
3. junija ob 19:30. uri, Galerija Prostor, Ljubljana

Video-performans ZUFALL
10. junija ob 20:30. uri, Galerija Zorye, Tovarna Rog, Ljubljana

PETER RAUCH: Tretji kraj
Od 30. maja, Čitalnica Slovanske knjižnice, Ljubljana

3. junij ob 19:30. uri

Katja Goljat & Andrej Firm: Žive stene – performativni triptih fotografij

Galerija Prostor, Ljubljana

Žive stene je naziv performativnega triptiha fotografij, ki jih Katja Goljat in Andrej Firm razvijata neposredno na steno galerije. V ta namen avtorja galerijski prostor spremenita v temnico. Njun fotografski triptih bo v celoti zaključen v času otvoritvenega fotografskega performansa, kjer bo lahko občinstvo nastajanje zadnje fotografije spremljalo v živo. Digitalizaciji navkljub oziroma prav zaradi nje je v polju sodobne avtorske fotografije v zadnjih nekaj letih mogoče opaziti tendenco vračanja k analogni fotografiji, ki dopušča nekoliko drugačno vizualno estetiko. Ta tendenca se odraža v (ponovni) uporabi analognih fotoaparatov, v obujanju starih fotografskih tehnik ter v pogostem eksperimentiranju z različnimi možnostmi medija. (Jasna Jernejšek)

10. junij ob 20:30. uri

Video-performans Zufall, v sklopu razstave Spregled (VIST)

Galerija Zorye, Tovarna Rog, Ljubljana

Temeljna dispozicija Platonove alegorije o votlini je sledeča (Država, 514-520a). Zamislite si zapornike, ki so od otroštva priklenjeni z verigami v globoki jami: ne samo njihovi udi, tudi njihove glave so imobilizirane, tako da ujetniki strmijo v steno. Za zaporniki je velikanski plamen, med plamenom in zaporniki pa brv, po katerih pazniki nosijo oblike različnih živali, rastlin in drugih predmetov. Oblike mečejo sence na steno, ki je v središču vidnega polja zapornikov. Ko eden od nosačev oblik kaj reče, njegov glas odmeva od stene in zaporniki mislijo, da besede prihajajo od senc. Zaporniki se zamotijo nečim, kar se jim zdi kot igra: poimenovanje oblik, ki se premikajo mimo njih. A to je edina realnost, ki jo poznajo, četudi vidijo samo sence oblik. Zamislite si, da je eden od zapornikov osvobojen in prisiljen, da vstane in se obrne.

od 30. maja naprej…

Peter Rauch: Tretji kraj

Depo, srečanje ali razstava (v sodelovanju s Foto klubom Kamnik)

Čitalnica Slovanske knjižnice, Ljubljana

Kraj je nekaj, kar je že od nekdaj tam zunaj, kar sem zgolj našel in se skušam z govorom ali podobo nekako približati. Zastavek je kar se da naiven in nujno potreben, da kraj lahko zasedem in začnem. Zgodilo se je, da sem postopoma začel zahajati v nek javni prostor, kraj, ki sam po sebi ni nič posebnega. Čitalnica: enako kot vsi ostali berem, pišem, pridem in odidem in vse, kar se dogaja vmes – gledam naokoli. Kar vidim na poti tja in nazaj (na ulici, v avtobusu, včasih v gozdu) fotografiram. Fotografije med branjem vstavim v nekatere knjige “priročne” zbirke čitalnice. Morda so še tam, morda so premeščene, morda so tam neke nove fotografije. Priročna zbirka je postala zbirka druge zbirke, depo fotografij, na katere naletiš kot na neznanca. Naključno srečanje ti omogoči, da se oddaljiš od podobe kot razstavljenega predmeta (ali predmeta razstavljanja) in naletiš na nekaj drugega, tujek, ki je hkrati povsem samoumeven. Tisto, kar pade iz knjige, je kazalo, ki označuje mesto, kjer se je branje ustavilo ali se bo nekoč nadaljevalo. Ker priročno zbirko sestavljajo predvsem slovarji, leksikoni in enciklopedije, je to branje pravzaprav iskanje in označeno mesto je mesto iskanja, natančneje, mesto najdbe — mesto artikulacije. In to mesto je označeno s podobo — reprezentacijo. Podoba prikazuje človeka z ulice, avto, morda temo, prizor s poti, predvsem prizor mimogrede. Tako se pogled tistega zunaj, vstavi v koncepte tega znotraj. Kaj je torej najdba? Prebrano, mesto ali kazalo. Najdena fotografija nima le ustvarjalca, predvsem ima vstavljalca. Čeprav so se fotografije v knjigah množile že dolgo prej, sem skozi nedavno kolektivno delo s Foto klubom Kamnik v konstrukciji dveh krajev enega naletel na svojo dejavnost in jo artikuliral v projekt. Vendar se je v trenutku, ko naj bi projekt predstavil javnosti pojavil tretji kraj: Tolmin in avtorica Janja Žvegelj, ki je na las podobno gesto izpeljala v tamkajšnji knjižnici pod naslovom Turist. Kot se spodobi, tretji kraj zadevo obrne na glavo. Zato se zahvaljujem Mihi Colnerju, berem Baršija in pozdravljam Janjo. (Peter Rauch)