V nizu ženskih portretov je avtorjev vir navdiha sodobni pomen lepote in zunanje perfekcije, obremenjen z ne-sprejemanjem naravnega in neizbežnega. V pomanjkanju notranjega sožitja in spoštovanja dostojanstva staranja se sodobna estetika z raznimi posegi v telo bori z mlini na veter, avtor pa se procesa loti iz obratne smeri. Na mlado telo nanese starostne znake in v isti kompoziciji kontrastno sooči mladostno svežino z gubami in uvelo kožo. Ostale podobe človeškega monologa ali prepleta več figur, ki med seboj izgubljajo meje in svoje naravne oblike, pa zgnete v nov konglomerat, jih združi v fantazijsko bitje ali spremeni v asociacijo nečesa drugega in šele natančno opazovanje z obilico domišljije nas privede do rekonstrukcije dejanske postavitve modelov. Avtor izrabi zrcalnost telesa, grajenega iz dveh podobnih polovic v svojevrstnem kanonu razmerij med telesnimi deli, ki gledalca zmede, da napačno identificira človeške okončine pred seboj. Njegovo ogledalo odseva medčloveške odnose, družbena in eksistenčna vprašana, simbolično ujeta v posamezno kompozicijo. Kusterletovo delo bi bilo preskromno označiti samo za fotografsko. Njegove fotografije so rezultat natančnega in v naprej zamišljenega optičnega učinka, saj avtor najprej v vlogi slikarja, kiparja in scenografa s fizično obdelavo telesa in njegovo postavitvijo izdela pogoje za svoj motiv. Fotoaparat pride na vrsto zadnji v svoji popolnoma klasični vlogi – dokumentirati inscenacijo, ki je postavljena pred njim.