3. november – 23.november 2010

Sokolski dom Škofja Loka

Serija 360 je cikel fotografskih panoram, ki ga je Tomažin začel leta 2007. Fotografske posnetke s tehniko montaže sestavlja v panorame, ki zajemajo celoten prostor 360 stopinj okrog osi snemanja in jih predstavlja v obliki svetlobnih kaset. Fotografije prikazujejo premišljeno oblikovane mise-en-scène, v katerih Tomažin nastopa multipliciran v različnih vlogah in skrbno zrežiranih zgodbah, ki pa so v nasprotju s celostjo prostora vedno fragmentarne. Tomaž Tomažin je diplomiral iz kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (2000), kjer je končal tudi postdiplomski študij novih medijev in kiparstva (2004).
Vloga, ki si jo umetnik nadeva s pomočjo različnih oblačil, rekvizitov in poz, včasih korespondira z izbranim prostorom (strelec na strelišču), pogosto pa sta prostor in akter v njem v humorni, lahko tudi surrealni kontradiktornosti (akrobat v prostorih NUK-a, figura v kopalnem plašču v javnem prostoru ipd.). Poleg sebe v skrbno oblikovane mise-en-scène pogosto umešča tudi druge akterje, ki jih postavlja v različne medsebojne odnose. Na ta način konstruira imaginarne scenarije oziroma zgodbe. Te so v nasprotju s celostjo prostora, ki je prikazan v 360 stopinjah okoli osi snemanja, vedno fragmentarne. Fragmentarnost je na eni strani učinek same strukture fotografije, ki je s pomočjo digitalne montaže zgrajena iz več kadrov/epizod. Poleg tega pa Tomažin posamezne kadre oziroma pripovedne fragmente sopostavlja na način, zaradi katerega je vsakršna ambicija gledalca, da bi zgodbo zapopadel v njeni linearnosti oziroma celoti, obsojena na neuspeh.

Iluzija celote in gotovosti je pomemben element fotografij tudi, če jih gledamo v kontekstu njihove serijskosti. Serija fotografij, v katerih Tomažin eno za drugo privzema različne vloge/identitete, kot nekaj necelovitega, fragmentiranega in negotovega izlušči samo identiteto posameznika. Sorodno Lacanovi teoriji, v kateri je razvijal razlago subjektivitete z opiranjem na pojem fikcije ter red jaza in njegovih identifikacij pripisal imaginarnemu, tudi Serija 360 kaže jaz kot ropotarnico imaginarnih identifikacij. Uporaba tehnike montaže, fotografskega medija in aluzija na žanr film still fotografije, ki je v filmski industriji namenjena oglaševanju filmov, v Seriji 360 seveda ni naključna. Sovpada s pojmovanjem jaza kot prevare in nas nenazadnje napeljuje tudi k razmisleku o konstruirani naravi identifikacijskih modelov, ki jih nudita tako fotografski kot filmski medij.

Urška Jurman