22. oktober – 20. november 2010

Umetnostna galerija Maribor

Razstava Drugi polčas ob peti obletnici obstoja Fotografskega studia prikazuje devet avtorjev, diplomantov in študentov studia v konceptualni razstavi, ki sloni na njihovih individualnih delih in medsebojnih odnosih. Na razstavi niso predstavljeni vsi študentje, ker je bil namen narediti razstavo, ki bi neodvisno od posameznih  pričevanj lahko izrazila nekaj bolj jasnega: o pogostih, četudi zgolj podzavestnih, slutnjah konca, osamljenosti, žalosti in padca. Prizadevali smo si, da bi predstavili mlade umetnike Fotografskega studia, zmožne osebnega poročanja, samostojne misli in presoje kakor tudi sodelovanja v okviru skupine ali generacije.

Med pripravami prve razstave Fotografskega studia, imenovane Prvi polčas, sem videl podobnost med mentorjem in trenerjem v načinu dela s protagonisti; študenti s svojimi specifičnimi izkušnjami na več nivojih izkazujejo različno mero talenta ali vztrajnosti. Trenerjeva kot tudi mentorjeva naloga pa je, da prepozna osebne zmožnosti protagonistov in da jih vzpodbuja pri njihovem razvoju in izboljševanju.

Juraj Fifik lovi popolnoma naključne situacije, ki se prekrivajo z namernimi, vnaprej pripravljenimi scenami. Osredotoča se na figure v različnih vsakodnevnih aktivnostih, pa tudi v absurdnih in nenavadnih položajih, kretnjah ali držah. Izdelan značaj individualne kompozicije je očiten. Želi, da bi vzdušje, ki ga doseže z različnimi kontrasti in dobro premišljenimi sestavki, stalno izzivalo ustvarjanje novih zgodb. V svojih ambicijah gre še dlje; želi, da bi te edinstvene zgodbe postale del gledalčevega vsakdanjega dojemanja realnosti in s tem osebne zgodbe.

Jan Kekeli je začel z v duhu dokumentarne fotografije, nakar je prešel iz prikazovanja realnosti v umetniško delovanje. Izbira situacije, kompozicije in čustvena senzibilnost mu omogočajo ustvarjanje vizualno izrazitih podob, ki poosebljajo njegov osebni odnos do življenja. Ne izogiba se delnim uprizoritvam in je vedno neprisiljen. Manipulacija podob je prepovedana, verodostojnost pa prioriteta. Vsak njegov ciklus je odsev tega, s čimer se sooča v svojem vsakdanjiku.

Šymon Kliman fotografira Rome v okoljih in prostorih, ki jih sami dojemajo kot najpomembnejše in najvrednejše v svojih domovih, oblečene v svoja najelegantnejša oblačila, rezervirana le za posebne priložnosti. Njihove kretnje in drže so praznične in segajo onkraj meja vsakodnevne podrejene realnosti. Nemogoče je spregledati, da se v ozadju te »sakralne« stilizacije, ki vsebuje določene humorne namige, skriva tragična narava, dvigajoča se na površje, oropana izumetničenosti in stiliziranja, tragična narava, ki priča o situaciji Romov celo bolj neposredno kot kateri koli pretresljiv dokumentarni posnetek.

Dalibor Krupka ne išče motivov, temveč jih ustvarja na nekoliko nadrealističen način. Pri tem vključuje elemente, ki so presenetljivi, moteči in pogosto medsebojno nepovezani v fotografiranem okolju (vnaprej pripravljene elemente ali elemente, ki se pojavljajo v realnem okolju). Fotografija zanj ni instrument za dokumentiranje realnosti, ampak deluje kot pobeg v domišljijo ali celo nesmiselnost.

Minimalistično in konceptualno fotografsko delo Maije Laurinen se v številnih pogledih ujema s klasično podobo t.i. severnjaške umetnosti z nastavki »razpoloženjske slike«. Njeno delo je v primerjavi z vizualnim jezikom ostalih avtorjev, predstavljenih na tej razstavi, deluje izrazito samostojno. Raziskava formalnih možnostih fotografskega upodabljanja realnosti zamejuje področje njenega dela, zlasti možnosti manipuliranja prostora pred fotografskim objektivom ter vizualno oblikovanje slike.

Ján Palkovič vsa formalna sredstva podreja figuri na fotografiji, najsi bo to kompozicija, barva ali svetloba, in tako ustvarja vtis, da je človeška figura edini objekt njegovega zanimanja. To pa ne drži popolnoma, saj je njegova prevzetost s figurami tesno povezana z očaranostjo nad prikazovanjem gibanja.

Lucia Stráňaiová se najpogosteje osredotoča na medčloveške odnose, skuša pokukati v posameznikovo notranjost in gledalcu posredovati poželenje, odtujitev, vznemirjenje in vdanost v usodo. Abstraktne občutke zavije v premišljene koncepte in bistroumne instalacije. Po njenem mnenju mora fotografija sporočati vsebino kot celota.

Dela Ive Sýkorove so navdahnjena z mračnimi okolji, ki so na nek način povezana s prostori, ki simbolizirajo konec človeškega življenja. Zaradi njihovega značaja ti prostori pogosto vodijo v šokantne, drastične ali celo naturalistične slike, a v njenem primeru te avtorice predstavljajo ravno obratno. Sýkorová poetično išče bistvo neponovljivosti in specifični značaj teh objektov ter prostorov in hkrati išče možnosti, kako preseči pomen, ki jim ga javnost pripisuje.

Ján Šipöcz pogosto izbira situacije s psihološkim ozadjem za motive svojih posnetkov – to dimenzijo zaznava skozi optiko lastne izkušnje: travm, pijanosti, skratka stvari, ki jih je sam neposredno občutil. S tem prevzema vlogo občutljivega opazovalca življenja tega organizma in zapisuje trenutke, ki so zanj spodbudni in pomembni ter ilustrirajo in posredujejo to »samoniklo življenje« urbanega okolja. Išče banalne življenjske situacije in trenutke, v katerih uživa, in ko najde nenavadno v navadnem, to spontano zabeleži.

Filip Vančo

V sodelovanju z galerijo Photoport Bratislava.