Tomo Brejc se je kot umetnik vselej zavzemal za odločen odmik od ustaljenih vzorcev v kontekstu avtorske fotografije in na podlagi tega uspel ustvariti svojstven prepoznaven slog, ki se obrača predvsem k režiranem dokumentarizmu, slonečem na trdnem, konceptualno zastavljenem ozadju. Bil je eden prvih fotografov, ki je svoje umetnostno snovanje ustvaril na tako dosleden in formalno izčiščen način na veliko-formatnih fotografskih printih. Njegove inscenirane podobe se lahko istovetijo tako s potekom filmske zgodbe kot naključnim motivom fotografa dokumetarista, njihova karakteristika pa je subtilna, mnogokrat povsem iracionalna narativnost, ki sproža več vprašanj kot ponuja jasnih odgovorov. Trenutno snovanje Toma Brejca v polju avtorske fotografije se ozira v povsem novo smer v kontekstu njegove avtorske izraznosti, saj v ospredje prihaja povsem metafizična motivika, sublimirani prizori bodisi narave bodisi umetelnega okolja človeške civilizacije, ki odrivajo poudarjeno narativnost na račun vse večje formalne doslednosti in raziskovanja. Predstavljeni ciklus fotografij zaenkrat ne nosi nobenega naziva, prav tako ni dokončen in zaključen, pomeni predvsem novo smer v avtorjevem konstantnem formalnem raziskovanju fotografskega medija, njegovih neizmernih izraznih in izpovednih možnosti.