Rekviziti atributi

Otvoritev: 6. junij ob 19. uri

6. 6.–30. 6. 2014

ZVKDS, SVC-Galerija, Ljubljana

KJE: Trg francoske revolucije 3, Ljubljana

Rekviziti atributi Zdzisława Pacholskega večinoma izhajajo iz 80. let prejšnjega stoletja. Lahko jih imenujemo foto-komentarji, ki, kot lahko uganemo, imajo za svoje ozadje in svoj kontekst obdobje vojnega stanja ter leta fasadne normalizacije, ki traja kar do za Poljsko prelomnega leta 1989.

Vendar bi večino teh fotografij lahko imenovali tudi družbeno-politične foto-plakate, ki naj bi dajali družbi upanje, jo hrabrili pri odporu zoper neželeno oblast in hkrati tudi varovali pred njo samo, ker so kazali družbi plasti horizontalnega in navpičnega konformizma, ki v njej dremljejo. Družbi naj bi preprečevale dobro počutje, ki je slonelo na poenostavljenih diagnozah resničnosti in na poenostavljeni (torej kar visoki) samooceni ter jo opozarjali na nevarne konsekvence hlinjenja »moralno-politične enotnosti«.

Pravzaprav je ta dvojna kritičnost fotografijam Pacholskega že od začetka prinesla dvojno »izključevanje iz obtoka«. Jasno je, da si fotografije Pacholskega niso mogle pridobiti odobravanja cenzorjev (tudi če bi jih kar nekaj od njih najbrž z veseljem obesilo na zid cenzorske sobe kot avtoironičen komentar k lastnemu delu). Problem je v tem, da dela res niso ustrezala postdadaistični klimi – med Lodžem in Varšavo – Kulture nabirke [Kultura Zrzuty] (ker niso bila dovolj ludistična, ne dovolj porogljiva), niti konvenciji umetnosti, ki je nastajala v vojnem stanju in malo po njem z namenom dvigovanja morale (ker niso dovolj krepila).

V naš spomin želim priklicati slike Pacholskega in nagovarjam, da jih objavljamo, da si jih ponovno lahko ogledujemo na razstavah čisto preprosto zato, ker so še vedno aktualne. Paradoksno – fotografije kot komentarji k družbeni in politični situaciji z začetka osemdesetih let 20. stoletja se dajo razumeti danes enako kot takrat, ko jih je Pacholski prvič predstavljal, čeprav danes ne vzbujajo asociacij (zlasti najbrž mlajšim gledalcem) na vojno stanje, temveč na provincionalizem Poljske in njen na trenutke zelo izrazit postkolonialni obraz s konformizmom korporacijskih karieristov, s podkožnim značajem družbeno-kulturnih sprememb pod površjem, kjer z lahkoto najdemo stare poljske komplekse, nespretno skrivano grdobijo vsakdana, številne navidezno deklarirane vrednote.

Lahko nas preseneti tudi to, da se te »stare fotografije« Zdzisława Pacholskega resnično imenitno ujemajo s popolnoma novo konvencijo grenko-klovnovske fotografije, ki danes polni portale tipa demotywatory.pl. Zdi se mi, da ironija in sarkazem, ki ju v sebi nosijo, danes najbolje nagovarjata mlade in zelo mlade ljudi, za katere je slikanje le še ena »opcija mobilnega telefona«, fotografije pa so še ena pretveza, da se navezujejo in vzdržujejo/konzervirajo družbene relacije, ki jih Mreža družbenih odnosov posreduje.

Rafał Drozdowski