Razstave

Dva kraja

Simon Podgoršek, Brez naslova / Untitled, 2014
Simon Podgoršek, Brez naslova / Untitled, 2014

Blaž Janežič, Rudi Kotnik (v sodelovanju z Zvonko T. Simčič), Dušan Letnar, Jana Nakrst, Robert Novak, Simon Podgoršek, Aleš Senožetnik

Otvoritev: 11. junij ob 20. uri

11. 6.–30. 6. 2014

Galerija Doma kulture Kamnik

KJE: Fužine 10, Kamnik

V kolektivni prostor kluba smo prinesli vse, kar nas trenutno zanima in kar mislimo, da bi bilo primerno za skupno obravnavo. Prvo vprašanje, ki se postavi, se izkaže za ključno: kaj je skupni imenovalec? S čim bomo zarezali v predstavljeno meso? In odgovor ni neko poimenovanje naslova delavnice ali teme projekta.

Težava je v posledicah, v tem, kaj vse bomo izgubili s poimenovanjem in kako bo naslov usmerjal odločitve, si prišel za hrbet in se preganjal kot nadležna tema. S tem namenom sem se vključil v kolektivno delo, izvajal sem vaje, ki sem nam jih redno zastavljal in obenem od znotraj odrival končno opredelitev skupnega imenovalca – naslov projekta. Z zavlačevanjem poimenovanja skupnega v skupnosti pa sem sam zasedel mesto imenovalca, kar se je jasno kazalo, ko je kdo prinesel v pregled izbor ustvarjenih fotografij, vtaknil USB-ključ v računalnik in odprl seznam map. Med njimi sem zagledal eno, poimenovano z mojim priimkom. Kako se je na njegovem ključu znašla moja mapa, kaj mojega poseduje njegov spomin? Koliko takih map obstaja na njihovih diskih? Ne lastim si niti ene in hkrati sem podpisan pod vse. Skupni imenovalec se je vzpostavil že z začetkom naših druženj, z dogovorom, da bomo tekom leta izvedli projekt, da ga bom vodil in usmerjal njihovo delo. V ta dogovor vstopim brez opredelitve, z odločitvijo, naj se predmet kolektivnega dela izkaže skozi proces, naj se tema artikulira skozi izvedbo. Prav ta retroaktivnost — naj koncept pride na koncu — je ključna tema, ki jo skušam ves čas posredovati: delujmo vnazaj, opisujmo očitno in v tem opisu skušajmo izpostaviti tisto, kar preostane, odvečni del, ki se kaže, kot da je ves čas že tu, le prikazal se je šele sedaj. Vnazaj se lahko pokaže razlika med artikulacijo in reprezentacijo, med povedanim in videnim. Namen dela je torej artikulacija dela in prepoznavanje tega, kar v artikulaciji ostane neartikulirano. Naslov pride na koncu, predmet ustvarjanja se razvije skozi ustvarjanje samo, po navadi kot nekaj, česar nismo niti načrtovali, smo pa s tem, da smo ustvarjali, dali možnost, da se je »pojavilo«.

Dva kraja je projekt o prostorih zanimanja – o krajih, kjer se znajdemo, o krajih, kamor pobegnemo ali o krajih, kjer se znajdemo, ko pobegnemo. Izkaže se, da nas zanimajo določena mesta v svetu, kjer lahko fotografiramo, hkrati pa nas zanimajo mesta v svetu, ki jih ustvarimo s tem, da fotografiramo. V vsakem primeru se pokaže, da kraj, kjer se znajdemo, ni eden, ampak sta dva. Skozi fotografijo smo soočili dva kraja, dve skrajnosti, nasprotje, ki se vzpostavlja skozi odnos in redukcijo na skupni imenovalec: dobili smo dva kraja enega, dve skrajnosti istega. Vsakdo se je vrtel okoli svojega imenovalca in raziskoval njegove dimenzije, meje in vse, kar leži tik za tistim, kar je omejeno. Nabor krajev in skrajnosti je nadvse pester: na eni strani socialni prostor porečja Bistrice, gozdovi v bližini, nočni sprehodi skozi Kamnik, na drugi strani klet in prostori na poti, konstrukti makro posnetkov in neskladje med ustvarjenimi eksterierji in oglaševanimi interierji Duplice ali napetost dveh nezvedljivih medijev, zvoka in podobe. Kolektivni proizvod pa sta dva kraja našega sodelovanja – prvi so bila srečanja, drugi je tisti, ki je razstavljen. Lahko ju gledamo ločeno, vendar tudi v takem primeru proizvedemo drugega, odsotnega v popolnoma poljubni obliki.

Peter Rauch

www.fotoklub-kamnik.si