30. maj – 25. junij 2012

30. maj – 25. junij 2012

ERVIN DEBEUC: Kompozicija foto-slike

30. maj – 25. junij 2012

Ervin Debeuc, Šprotnik, 1959

30. maj – 24. junij 2012

Cankarjev dom Ljubljana

Razstava hrvaškega fotografa Ervina Debeuca se osredotoča na njegovo najplodnejše obdobje delovanja med leti 1955 in 1962, ko se avtor posveča predvsem uličnemu dokumentarizmu. Leta 2010 je Debeuc Muzeju grada Rijeke predal sedemdeset fotografij iz omenjenega obdobja, ko je kot mladi avtor v črno-beli tehniki beležil predvsem obrobne motive, polne formalne in tehnične dorečenosti, ki izkazujejo duh specifičnega prostora in časa.

Ervin Debeuc, rojen v Sušaku v bližini Reke leta 1930, je začel svojo plodno fotografsko kariero v povojnih letih znotraj cvetočega lokalnega klubskega zagona, ki je bil del razvitega fotoamaterskega gibanja v tedanji Jugoslaviji. Obrtniške veščine je pridobil od generacije najpomembnejših reških fotografov, ki so delovali v medvojnem obdobju: v prvi vrsti Fernando Soprano, kakor tudi Igor Emilijo in Abdon Smokvina. Prav ta generacija je skupaj z mladimi nasledniki Debeuca afirmirala Reko, tesno ob bok Zagrebu, kot eno najpomembnejših fotografskih središč znotraj nekdanje skupne države.

Kot fotograf se je Debeuc avtorsko razvijal v duhu tedanjega programatskega, ideološkega kolektivizma, medtem ko se je resnični individualizem v reški in hrvaški fotografiji izrazil šele na začetku 70. let. Postulati iz 50. let so narekovali čistost črno-bele fotografske tehnike, čemur je Debeuc zvesto sledil in ustvaril sebi lasten način v doseganju pravilnosti posnete podobe. Vseskozi so nas učili, da mora biti na fotografiji črna zares črna, bela zares bela in siva zares siva. (E. Debeuc) Fotografija ga zanima predvsem kot medij lastne izraznosti z objektivnim vizualnim jezikom, zasnovanim na dveh poglavitnih elementih – kompoziciji in svetlobi. Zame je bila vselej najpomembnejša kompozicija, pravi avtor danes, medtem ko je bil glavni kriterij, po katerem je beležil podobe, prav njihov dekonstrukcijski segment. Slednjega je mogoče zlahka detektirati, saj je ravnotežje Debeučevega kadra najpogosteje v močnem kontrapunktu. To se kaže v zanimivem odnosu do obravnave svetlobe, ki ne izgublja svojih meja niti v najmočnejših odbleskih, sencah na neuravnoteženi podlagi, niti v difuznem izginjanju. Močni črno-beli kontrasti in motivi izrazito spominjajo na poetiko ameriškega gibanja film noir (na primer režiserji F. Lang, J. Huston, R. Walsh, B. Wilder), s čimer se potrjuje prepustnost tedanjih meja znotraj sodobne zahodne umetnosti, pri tem pa Debeuc nikakor ne izključuje vplivnega dogajanja v Sovjetski zvezi.

V začetku 60. let se Debeuc začne izraziteje ukvarjati s filmom, tako eksperimentalnim kot dokumentarnim. Slednji je na koncu prevladal v njegovi profesionalni in amaterski karieri. Kljub zelo kratkemu obdobju ukvarjanja s fotografijo sodi Debeuc med najpomembnejše reške in hrvaške fotografe drugega desetletja po drugi svetovni vojni.

(Sabrina Žigo)

www.cd-cc.si

 
CancelledClick to Close