Dogovorjeno je bilo, da se na naslednjem sestanku pomenimo o osnovnih pojmovno vizualnih podmenah našega projekta, čeprav je Peter, če se ne motim, izrazil neomajno stališče, da je potrebno dati prednost času in prostoru, omenjal je tudi zahtevno postavitev in predlagal vsaj še tri sestanke. Srečanja, ki so sledila so se od prvega razlikovala predvsem v svoji neformalnosti, kakor, da ne bi jaz vztrajal na stališču, da je sestankovanje smiselno le če se ga jemlje resno. Kljub mojemu zagovarjanju avtorske izpovednosti in pesniške globine naše vizualizacije sem naletel na zid pragmatizma in poudarjanje medijske odmevnosti, oglaševalske strategije. Ne vem več kdo, je celo potihem zamomljal nekaj o moji popolni neobčutljivosti, morda celo nedovzetnosti za sodobne umetniške prakse. Na naslednjem sestanku sem še bolj vztrajal pri triumfu umetniškega duha nad vsakokratnimi -izmi, se zapletel v besedni spopad okoli pravilnega pojmovanja sodobne fotografije in, priznam, v nasprotju z duhom plodne debate, sem nekajkrat celo povzdignil glas. Ne spomnim se, da bi kdo udaril po mizi.
Jan Babnik

Nadav Sagir, Peter Rauch, Jan Babnik