Concrete Dreams

Osrednja festivalska sekcija bo posvečena kulturni dediščini.


Looking for the Clouds.

Skupni projekt asociacije EMOP.


Regards sur la ville

Sodobna madžarska »cityscape« fotografija.


Otvoritveni dnevi

Otvoritveni dnevi: 30.5. – 2. 6. 2018


2008

 

Eva Petrič – Znaš plavati?

 

Naslov razstave Eve Petrič Sabes nadar/znaš plavati razkriva po avtoričinih besedah »ujetost v boj moči«, saj zanjo plavanje ni le premikanje v vodi, temveč tudi ponazoritev drsenja skozi življenje, skozi prehranjevalno energijo … stalnico, brez katere ni življenja, v kateri vse nenehno plava med stanjem plena in plenilca. »Živimo, torej se hranimo z drugimi in smo hrana drugim, plavamo od žrela do žrela … Plavamo v prehranjevalni verigi – ta določa, kdo obstane in kdo ne, kdo splava in kdo ne. Znaš plavati? Kako plavati, da ne končaš kot plen plenilca? Kot senca, opaža Ofelija. Sence plavajo med plenom in plenilcem, so hkrati prvo in drugo in obenem niso ne prvo ne drugo. Samozadostne, v svetlobi nastanejo in hkrati svetlobo jemljejo. Plavanje med sencami ni vezano na vreme, čas ali kraj, saj so sence navsezadnje kolektivna podzavest, ki presega čas, prostor in jezik. Ofelija skoči v vse vode, v osamljene, razburkane, lačne, site. Hoče plavati – splavati – zna plavati! In ne le v profanem, marveč tudi v sakralnem oceanu, saj se oba pretakata in mešata v današnjem globalnem oceanu. Današnja Ofelija ne utone, ocean je danes le luža, profano v njej je v odsevu videti sakralno, sakralno odseva kot profano.«

 
 

Jelena Vivoda – Urbano-ruralno–umetno-naravno–hitro-počasno

 

Razstavni projekt Urbano-ruralno–umetno-naravno–hitro-počasno je sestavljen iz več delov. Samostojna razstava Urbano-naravno je sestavljena iz 16 fotografskih diptihov, med katerimi ena stran prikazuje naravo in njene raznorodne vizualne manifestacije, druga pa se potaplja v svet urbanih objektov, ki so nastali kot produkt človeških rok. Fotografije imajo podobne kompozicijske zakonitosti, nastale pa so pod približno enakimi pogoji, s čemer naj bi bila naglašena njihova medsebojna podobnost kakor tudi nepremostljive razlike. Podobe, ki se sprašujejo o razlikah in podobnostih, hitrih spremembah in življenjskem slogu, so nastale tekom leta 2006. Po odprtju razstave se začenja razprava za zainteresirano javnost na tematiko mestno vs. vaško. Razprava bo končana z vzpostavitvijo skupine posameznikov, ki bodo v nekem določene času delali na tem projektu. Naloga novoustanovljene skupine bo fotografiranje Ljubljane in najti motive v mestu in njegovi okolici, ki jih je mogoče na podoben način vzporejati. Avtorica bo s to delovno skupino nenehno v kontaktu in skozi pogoste diskusije se bodo medsebojno vodili v iskanju primernih motivov na temo urbano-ruralno. Delo skupine bo zaključeno z razstavo del udeležencev in razpravo o njihovih pridobljenih izkušnjah.

 
 

Metka Vergnion – Tišina

 
Metka Vergnion se je rodila v Ljubljani. Študirala fotografijo in film na Ecole Nationale Louis Lumière v Parizu. Stanuje in ustvarja v Ženevi. SAMOSTOJNE RAZSTAVE: 1980 Galerie Espace photographique, Pariz; 1982 Centre William Rappard-GATT, Ženeva 1983; Klub kulturnih in znanstvenih delavcev, Ljubljana; Gallery 97, Hong Kong; 1984 Gallery 97, Hong Kong; 1985 Arttech collection, Singapur; Kuala Lumpur; Hong Kong; 1986 Arttech collection, Peking; 1988 Galerija ARS, Ljubljana; Musée de la photographie, Mougins; 1989 Maison de l’Amérique Latine de Monaco, Monte Carlo; Galerie an der Stadtmauer, Beljak; 1990 Foyer der Graphischen, Dunaj; 1991 Galerija KC Ivan Napotnik, Velenje; 2004 Mestna galerija, Stalna zbirka, Ljubljana; 2006 Galerie du “Manoir” Cologny, Ženeva; Galerie de l´Alliance française, Dublin; 2007 Mala Galerija, Cankarjev dom, Ljubljana. IZBRANE SKUPINSKE RAZSTAVE: 1963, 1965, 1966, 1970, 1971, 1984: Ljubljana; 1974, 1977, 1978, 1979, 1980, 1981, 1982, 1988: Doboj, Graz, Pecs, Koper, Beograd, Kranj, Ajdovscina, Novi Sad, Rijeka, Nica, Bourg en Bresse, Ženeva; 2001, 2003, 2005, 2006, 2007: Spilibergo, Ljubljana, Koper, Pariz, Bern.

 
 

Branko Lenart – Piran: Pirano

 

PIRAN V METAFORIČNI ZGODNJI JESENI
Branko Lenart je selivec. Rodil se je na Ptuju, ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Gradec, leta 2001 pa je postal tudi piranski meščan. Potovanja so sicer njegova strast, vendar je morda prav selitev v otroštvu bistveno pripomogla k temu, da je tako pozoren do prostora, v katerem se giba, da ga ne jemlje kot danost, temveč ga vsrkava intenzivno in sproti dokumentira svoj položaj v njem. Zato je tudi večina njegovih projektov in posameznih fotografij krajevno opredeljenih z evropskimi, ameriškimi, azijskimi ali afriškimi toponimi. Vse velike fotografske dežele skrbno gojijo topografski zapis. Lenart s večino svojega opusa pripada smeri, ki neguje subjektiven pogled na krajino, hkrati pa je dedič konceptualističnih praks poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Tak je tudi njegov pogled na Piran. Sem zahaja več kot štirideset let, vendar kot fotograf nikoli ni pristal na turistično idiliko. Piran vidi z modernističnim očesom: v detajlih, kot prizorišče igre form, bizarnih naključij, humornih obratov in metafotografskih intervencij. Tako mesto ohranja svoj mediteranski čar, a pridobi tudi analitičen, severnjaški odtenek in kanec intelektualne distance ter postane točka soočenja sredozemske čutnosti in srednjeevropske treznosti, …kot ob koncu avgustu, ko po razžarjenih poletnih dneh potegne prva hladnejša sapa s celine, tlak na obali pa je še topel od sonca.
Primož Lampič

 
 

Igor Bijuklič – Na rezilu horizonta

 

Ciklus fotografij je rezultat naključnega izkustva iz popotovanj, kot posledica presežkov prostega časa in dolgočasja in od tod izhajajočega avtorjevega soočenja in kontakta z bolj ali manj poznanimi relacijami in okoljem. Fascinacija nad odprtimi prostori, praznino, močnimi kontrasti, odbojnimi ploskvami, ravnimi linijami je vodila in pritegovala avtorja k določenim točkam, s katerimi je vzpostavljal trajne odnose, ki so napeljevali k večkratnem vračanju in vsakokratnem ponovnem zaznavanju prostora in gibanja v njem. Avtor je zasledoval redke in izbrane trenutke, ki zaradi raznoterih vzrokov, od vremenskih neugodnosti do neobičajnih delov dneva, odpirajo nekakšne razpoke, kjer se nam namesto očem vajenega okolja odstira trenutek izrednosti in neponovljivosti. Igra odsotnosti in prisotnosti človeških figur je nekakšna osrednja linija osebne, morda intimne izpovedi, torej drža avtorja, ki ni hotel ostati zgolj prikriti opazovalec, temveč izraz njegove želje, da bi aktivno posegel v dogajanje. Osebe in njihova umeščenost v prostoru, kjer mnogokrat od njih ostane zgolj slabo zaznavna silhueta, je osrednji stavek, ki razlaga in nakazuje na odnos ali trenutno razpoloženje, ki ga ima avtor z njimi. V končni instanci lahko motivom večine fotografij pripišemo prvine namernega in odkritega poizkusa ustvarjanja utvar ali fantazijskih podob, ki se podrejajo intenci po čim bolj doslednem projiciranju razpoloženja tistega, kar se nahaja za objektivom v prostor pred fotografsko lečo.

 
 

Andrej Perko – Vode

 

»Poglej in premisli, preden odpreš zaslonko. Srce in razum sta dejanski objektiv fotoaparata.«. (Yousuf Karsh). Besede, ki jih je veliki fotograf portretist izrekel v 80. letih prejšnjega stoletja, skozi današnje »potrošniške« oči zvenijo nekoliko nesodobno, nekako izven časa. Vendar njih preprosta resnica v fotografiji Andreja Perka zadobi svoj pomen in smisel. Perko namreč pripada tistim ustvarjalcem znotraj fotografskega medija, ki z »objektom« ne manipulirajo, da bi ga podredili izključno svoji viziji. Izbranega motiva ne iztrga iz naravnega okolja, ampak ga doživlja in oživlja, poizveduje onkraj njegove zunanje podobe in odkriva njegove globine, evocirane skozi svoje spomine ter občutja, ki jih spremljajo. Perka so v tokratnem ciklu nagovarjale vode, ti otroci Oceana so mu prigovarjali skozi potekanje oblik, pojavnosti fizičnega in navideznega, preko vonjev in prikazni, skozi poezijo toka življenja in človeškega obstoja. Izbral je štiri reke, ki so se ga kakorkoli dotaknile s svojimi bivanji ter z zanj simboličnimi vsebinami in pomenskimi zaledji. Poskusil je zajeti njih značaj in naravo ter z njimi vzpostaviti navezo, čeprav »z varne razdalje« – k vodi namreč pristopa s strahospoštovanjem. Izbira črno-bele tehnike, ki je postala stalnica v njegovi fotografiji je povsem načrtna in zavestna – avtorju pomeni sredstvo približevanja abstrahiranju stvarnosti. Arnold Newman namreč pravi, da »ne fotografiramo s fotoaparatom, temveč s srcem in z razumom.”
Tanja Cigoj

 
 

Fotonični trenutki

 

Fotonični trenutki / Photonic Moments, salonski pregled sodobne fotografske ustvarjalnosti na področju Vzhodne in Jugovzhodne Evrope, predstavlja osrednji projekt festivala Mesec fotografije. K razstavnem projektu so bili ponovno povabljeni priznani strokovnjaki: kustosi, galeristi, kritiki iz šestih držav omenjene regije, ki so pripravili izbor avtorjev in njihovih del med katerimi bo velika večina prvič predstavljenih slovenski javnosti. Razstava se bo v naslednjem letu selila po nekaterih mestih Evrope, kjer bo poskušala predstaviti sveže in vzhajajoče sile tistih predelov Evrope, ki so zaradi nezadostnega statusa obsojeni na slabše razmere za produkcijo in prezentacijo sodobne fotografije. Letošnja edicija razstave Fotonični trenutki/Photonic Moments bo zajela geografsko dimenzijo razširjenega Balkana in vključuje avtorje iz geografskih področij Grčije, Hrvaške, Madžarske, Srbije, Turčije in Slovenije. Otvoritev skupinske razstave Photonic Moments IV. bo 21. oktobra v Mali galeriji Cankarjevega doma ter bo obenem pomenila tudi uradno odprtje letošnjega tretjega, razširjenega festivala Mesec fotografije.

Maša Bajc, Mania Benissi, Primož Bizjak, Vanja Bučan, Ektor Dimisianos, diStruktura, Marko Ercegović, Angelos Gavrias, Nilbar Güres, Peter Herendi, Gabor Kerekes, Ivan Petrović, Valentino Bilić Prcić, Katarina Radović, Aniko Robitz, Erinç Seymen, Špela Volčič, Ivan Zupanc.

 
 

Matej Sitar – Tsuriai

 

Serija Tsuriai (japonski izraz za ravnotežje), je nastala med enomesečnim potovanjem po Japonski. Avtor se je želel osredotočiti na dve različni plati te dežele, na klasično in na moderno ter ju predstaviti kot diptihe. Kolekcija se ukvarja z nasprotnima poloma Japonske in z izkušnjo zahodnjaškega obiskovalca, ter njegovim pogledom na to deželo. Japonska je dežela velikih nasprotij. Na eni strani takoj pomislimo na klasično in tradicionalno Japonsko iz obdobij Meiji in Edo, na drugi strani pa ne moremo mimo blišča modernih mest, najnovejše tehnologije ter divjih japonskih najstnikov. To je moderna Japonska. Le redkokje drugje na svetu je ta dvojnost tako očitna kot prav v deželi vzhajajočega sonca. Pri predstavitvi serije se je avtor poleg vsebinske in vizualne plati odločil še za eno, namreč tehnično. Nasprotja (različnosti) je poskušal prikazati na drugačen način. Fotografije, ki predstavljajo klasično Japonsko, je posnel s klasičnim zrcalno-refleksnim fotoaparatom in dia filmom. Te predstavljajo nekaj, kar počasi izginja iz vsakdanje uporabe in česar verjetno prej ali slej ne bo več. Moderna Japonska pa slovi po najnovejših tehnoloških izdelkih, zato se je za predstavitev tega dela serije odločil za uporabo digitalnega zrcalno-refleksnega fotoaparata. Posnete fotografije predstavljajo nasprotujoče si zgodbe, ki pa, ko jih pogledamo skupaj, ustvarijo ravnotežje – harmonijo. Ta harmonija nasprotij deluje pripovedno in vizualno v prvem planu, ter tehnično v drugem.

 
 

Barbara Jakše Jeršič & Stane Jeršič – Iz te snovi se tkejo sanje

 

Jeršičevi estetizirani simulakri do popolnosti izkoriščajo alegorični potencial fotografskega medija, ki ga določa implicitna zavest o minljivosti vseh stvari in prizadevanje ohraniti jih v pozi arhetipsko zgovorne večnosti. Pogledi figur na teh podobah ne iščejo stika z gledalčevimi očmi, introspektivno so zazrti v svoj svet. Dialoga ni niti med njimi samimi, obrnjeni so vase. Razgaljena telesa zato ne evocirajo erotike, marveč splošnejšo, razkrito, depersonalizirano in deindividualizirano eksistenco, ki so ji v preizkušnjo ranljive sramežljivosti kot pedant zoperstavljena še druga telesa (z nostalgijo preteklosti napolnjeni predmeti, blago, rože, ogledala). Nedoločljive tančice in pajčevinasto razpredene draparije zakrivajo in odstirajo obenem, v podobo pa vnašajo občutje sublimne irealnosti. Stilizirane kompozicije, domišljeno posnete z uporabo nenavadnih in težko določljivih rakurzov, sprožajo nelagodje, v katerem je konotacija venomer hkrati aktivna in nevidna, jasna in implicitna. Alegorična percepcija njunih ekranov omogoča transformacijo fotografskega naturalizma v nadrealistični ornamentalni barok. Transcendentno tkanje prostora in časa fotografijam podeli tisto auratičnost (po Benjaminu), ki so jo avandgardni postmodernizem in multimedijski kreativni postopki devetdesetih domala izgnali iz umetnosti.
Marko Košan

 
 

Roberto Kusterle – Zrcalo telesa

 

V nizu ženskih portretov je avtorjev vir navdiha sodobni pomen lepote in zunanje perfekcije, obremenjen z ne-sprejemanjem naravnega in neizbežnega. V pomanjkanju notranjega sožitja in spoštovanja dostojanstva staranja se sodobna estetika z raznimi posegi v telo bori z mlini na veter, avtor pa se procesa loti iz obratne smeri. Na mlado telo nanese starostne znake in v isti kompoziciji kontrastno sooči mladostno svežino z gubami in uvelo kožo. Ostale podobe človeškega monologa ali prepleta več figur, ki med seboj izgubljajo meje in svoje naravne oblike, pa zgnete v nov konglomerat, jih združi v fantazijsko bitje ali spremeni v asociacijo nečesa drugega in šele natančno opazovanje z obilico domišljije nas privede do rekonstrukcije dejanske postavitve modelov. Avtor izrabi zrcalnost telesa, grajenega iz dveh podobnih polovic v svojevrstnem kanonu razmerij med telesnimi deli, ki gledalca zmede, da napačno identificira človeške okončine pred seboj. Njegovo ogledalo odseva medčloveške odnose, družbena in eksistenčna vprašana, simbolično ujeta v posamezno kompozicijo. Kusterletovo delo bi bilo preskromno označiti samo za fotografsko. Njegove fotografije so rezultat natančnega in v naprej zamišljenega optičnega učinka, saj avtor najprej v vlogi slikarja, kiparja in scenografa s fizično obdelavo telesa in njegovo postavitvijo izdela pogoje za svoj motiv. Fotoaparat pride na vrsto zadnji v svoji popolnoma klasični vlogi – dokumentirati inscenacijo, ki je postavljena pred njim.

 
 

Gyula Fodor – Noosphere

 

Izraz noosfera se nanaša na »sfero človeških misli«. »Inteligentna prevleka« okrog sveta, ki zajema vse intelektualne procese. Gyula Fodor ne sledi teološkim referencam tega izraza niti tistega, ki pelje k virtualni realnosti. Ustvariti skuša novo umetniško aluzijo za noosfero. To je evforija, ki spodbuja življenje in je značilna za »svobodo priseljenca« ter opraviči bolečino, ki ostaja zaradi izgube. Prihaja do delne zamenjave prebivalstva brez zasedbe ozemlja. Današnja diaspora ljudi, ki živijo v izgnanstvu, se razlikuje od tradicionalne, saj je predmet mnogovrstnih, transnacionalnih in »rizomatičnih« procesov mreženja – na kratko, globalizacije. Tako je ustvarjena nova kategorija »ljudi sveta«, ki ne priznavajo nacionalnih meja. Če obkrožimo Zemljo, lahko vidimo sloj duha časa, ki utripa kot utripa v panju, preden čebele začnejo rojiti. Ta sprememba v družbi zahteva nove načine dojemanja, nove pristope in poglede na razlage besedne zveze »naš svet«. Potrebujemo mnogovrsten vidik »priseljenčevega pogleda«. Izkušnja izgnanstva je prostorska kapsula, iz katere lahko začnem fotografirati. Iz te perspektive poskušam s svojim fotografskim aparatom zajeti novo vesolje, tj. »izmišljeno vesolje«, na novo odkrito in sestavljeno iz najdenih fotografskih objektov.
Dorothee Frank

 
 

Ernst Logar – Ne-javni prostori

 

Razstava Nejavni prostori se ukvarja s prostori, ki navadno niso odprti za običajne državljane. Ti izbrani prostori imajo poseben političen, gospodarski ali družbeni pomen. Sprva se nam zdijo nepomembni, vendar ob podrobnejšem pregledu postanemo bolj dovzetni za njihovo povezanost z našim vsakdanjim življenjem. So bistven del naših življenj in so v pristojnosti države, ki jih upravlja. Izbor teh prostorov vključuje mrtvašnice sodne medicine; arhive, ki predstavljajo identiteto države; osrednje računalniške prostore, v katerih se zbirajo in obdelujejo podatki v zvezi s prebivalstvom; orožarne na policijskih postajah, ki zagotavljajo izvajanje državne moči; skladišča z umetniškimi deli, ki predstavljajo našo kulturo… Razstava Nejavni prostori posameznika sooči z organi moči in njihovimi institucijami; prikazuje nenehno prizadevanje posameznika, da bi vstopil v te prostore. Z različnimi strategijami in izpopolnjenimi postopki upravnih pooblastil ter prek različnih medijev se poskuša te prostore doseči, ohraniti njihovo vizualno podobo in zabeležiti proces vstopanja vanje. To so prostori, ki predstavljajo mejo dostopa za javnost, medtem ko so fizično nedostopni zaradi zbrane moči, ki jo varujejo. Razstava je oblikovana tako, da na eni strani predstavlja dejaven delovni proces, na drugi pa fotografije nejavnih prostorov v New Yorku, na Dunaju, v Londonu, Parizu in nekaterih drugih mestih.

 
 

Gerhard Gross – Seattle Works

 

Šest fotografskih serij, narejenih poleti 2003 v Seattlu, predstavlja arhitekturne motive v manjših serijah 3-4 slik. Nočne scenerije so zmeraj brez ljudi, čeprav ustvarjene od ljudi. Reducirani svetlobni pogoji potrebujejo dolgoročno osvetljevanje in zahtevajo posebne pogoje. Medtem ko eksterni viri svetlobe in premikajoči se objekti predstavljajo nepredvidljive moteče elemente, omogoča ta tehnika istočasno odslikovanje svetlobnih/barvnih efektov, ki so človeškemu očesu skriti in, ki dajejo vtis digitalne dodelave. Za razliko od posameznih slik, je motiv predstavljen v slikovnih nizih, ki ustrezajo zaporedju počasnega gibanja okoli oz. približevanja do motiva in ponazarjajo dolgotrajnost postopka fizične prisvojitve motiva – iskanja objekta, izbora zornega kota, opazovanja okolja. Koncentracija na motiv in njegovo okolico, ki je lahko pogojena na kraj, predstavlja cilj in tudi tveganje je časovno intenziven, kontemplativen proces. Sledi cilju, upodobiti edinstvenost motiva na najbolj avtentičen način. Tako rekoč “žanrska slika”, ki je bila na tem mestu in v tem času subjektivno zaznana in, ki vsebuje “tišino” kot nosilni element. Subjektivna selekcija motiva, v povezavi s tehničnimi spretnostmi, dopušča na ta način uprizoriti tudi na prvi pogled neopazne objekte, ki ležijo izven običajnih, estetskih meril.

 
 

Triestefotografia za Ljubljano

 

Festival TRIESTEFOTOGRAFIA je v septembru 2008 potekal že četrtič. Kolegi iz Trsta, ki delujejo pod okriljem zavoda Juliet (izdajajo tudi istoimensko revijo za umetnost), želijo na vsakoletni prireditvi predstavljati predvsem fotografijo iz Italije ter sosednjih držav. Lani je bil zastavljen dogovor med galerijo Photon, festivalom Mesec fotografije in zavodom Juliet o sodelovanju v tem letu. Kot rezultat tega dogovora je galerija Photon predstavila tri svoje razstavne projekte v okviru festivala Triestefotografia. V novembru pa se na ljubljanskem festivalu predstavlja štirinajst italijanskih avtorjev, izbranih med mnogimi domačimi in tujimi udeleženci razstav četrte izdaje festivala Triestefotografia. Gre za naključne zgodbe, izražene z uporabo različnih tehnik, ki jih podpisuje skupina avtorjev, ki izhajajo iz različnih izkušenj.

Avtorji: Alessandro Paderni, Marco Citron, Lorena Matic, Francesco Bruni, Antonio Serrapica, Massimo Premuda, Francesca Martinelli, Fabio Rinaldi, Tommaso Lizzul, Plinio Martelli, Alice Meden, Gianni Pasinato, Raul Gilioli, Sebastiano Bettio

 
 

Dušan Pirih Hup – Retrospektiva

 

Od sredine sedemdesetih let 20. stoletja je Hup (1952 – 2007) najprej sodeloval pri Pocestnem gledališču Predrazpadom, v zvočno-prostorskem projektu Hidrogizma in v Gledališču Ane Monró, ob tem je deloval in sodeloval z mnogimi skupinami in posamezniki, ki so v letih 1975 – 1985 ustvarjali v društvih Škuc in Forum, izven teh povezav leta 1982/83 postane eden od ustanovnih članov takratne TDS Equrna. Področja njegovega delovanja so bila slikarstvo, fotografija, prostorski in akustični projekti, gledališče, po letu 1995 pa skoraj izključno le fotografija, fotomontaža in prenosi fotografije v grafični medij. Na področju fotografije je Hup deloval kot raziskovalec, ki mediju doda novo dimenzijo. Pri fotografiranju je skoraj izključno uporabljal enolečni objektiv lastne konstrukcije. S takšnim pristopom je ustvaril številne xerotiske in fotografije, ki so bile leta 1998 predstavljene na pregledni razstavi »Mesta« v Jakopičevi galeriji. Leta 1997 je začel resneje eksperimentirati z digitalno in digitalizirano fotografijo. Na številnih potovanjih je z izostrenim očesom subtilno zapisoval dogodke vsakdanjega življenja ter prizore značilne za posamezna mesta. Hupove fotografije presegajo osnovno funkcijo dokumentiranja dogajanja v fizičnem svetu, delujejo vizualno močno in brezčasno.

 
 

Miniature 2008

 

Pobuda za bienalno razstavo Miniature se je porodila med člani Fotografskega društva Janez Puhar iz Kranja, ki so se predstavili na prvi razstavi fotografskih miniatur (2002). Zaradi dobrega odziva na razstavo je bila leta 2004 prirejena mednarodna razstava fotografskih miniatur. Mednarodni značaj ima tudi razstava Miniature 2008, na kateri bo posebna pozornost namenjena motivu tihožitja. T.i. »fotografska miniatura« je pogost način fotografskega izraza, po katerem so zaradi tehničnih omejitev posegali fotografi v obdobju pred 1. svetovno vojno in med obema vojnama. Če so bile nekdaj fotografije velike toliko kot fotografska plošča, smo v zadnjih desetletjih na razstavah vajeni predvsem fotografskih povečav. Razstava fotografskih miniatur se na nek način vrača k omenjenim fotografskim začetkom. Glede na razpisne pogoje fotografije ne smejo presegati merila 7 x 10 oziroma 10 x 10 cm. Manjši formati zahtevajo drugačen način reševanja kompozicijskih, barvnih in svetlobnih vprašanj kot pa fotografske povečave. Od gledalcev pa zahtevajo drugačen način opazovanja in vrednotenja fotografij. Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju in Foto društvo Janez Puhar iz Kranja sta soprireditelja razstave. Fotografi lahko pošljejo svoje fotografije na natečaj. Razstavljena dela izbere žirija.
Damir Globočnik

 
 

Castrumphoto 08 – Potajenost vid(e)nega

 

Tema letošnjega srečanja Castrumphoto je bila razkrivanje kotičkov in vogalov Ajdovščine, ki so v svoji samoumevnosti skozi rutino vsakdana domačinom postali “nevidni”. In ker je Castrumphoto fotografski zapis življenja in bitja mesta, so bili fotografinje in fotografi vabljeni k odkrivanju neopaženega in skritega, ki mu je bila vzeta vid(e)nost. Ti mali čudeži, ki so se potajili v senci večjih, so tako lahko (znova) postali protagonisti fotografove in gledalčeve zgodbe.

Primož Brecelj, Fabio Giacuzzo, Polona Ipavec, Jasna Klančišar, Roberto Kunsterle, Andrej Perko, Martin Prosen, Boštjan Pucelj, Karin Pudgar, Nika Zupančič.

 
 

Viljem Cigoj – Pripovedovanja

 

Izbor fotografij iz ustvarjalnega opusa Viljema Cigoja, ki ga je sam poimenoval Pripovedovanja, vključuje dela iz treh avtorskih sklopov: Potovanje skozi prostor in čas, Burja in Kruh. Cikli predstavljajo samostojne, zaključene celote in vsebinsko niso povezani. Veže jih le avtorjev prepoznavni izraz, ki priča, da je motivika njegovih del tesno povezana s primorsko pokrajino in njeno tradicijo. Vendar predstavljeni motivi niso odslikava stvarnosti, pač pa so vse pripovedi režirane, kar pomeni, da jih ustvarja sistematično, po jasno izdelanem načrtu, ki zahteva predhodno, mentalno vizualizacijo prizorov. Avtor natančno določi tudi sosledje posameznih prizorov in dobro premisli, kako bo kadriral posamezni posnetek, da bo serija dobila želeno podobo.Cikel šestih fotografij Potovanje skozi prostor in čas je pripoved o njegovem osebnem videnju in dojemanju naravnega življenjskega kroga, določenega z začetkom in koncem, ki je zapisana v simbolnem jeziku. Neostra podoba človeka v omejenem prostoru se na posameznih fotografijah spreminja v brezoblično senco, saj je dolg osvetlitveni čas skoraj povsem zabrisal njeno obliko.Neizprosno minevanje časa dodatno poudarjajo štirje sekvenčni posnetki, ki zaznamujejo sosledico obdobij v človekovem življenju in njihovo časovno soodvisnost. Pripoved zaokroži podoba otroka v zapuščeni in izpraznjeni notranjščini, ki simbolizira novo življenje in prinaša upanje v človekov negotovi vsakdan.

 
 

Tomaž Lunder – Gladina spomina

 

Slovenski fotograf Tomaž Lunder (roj. 1955) je avtor, v čigar opusu opazimo veliko žanrsko raznovrstnost. Posveča se portretiranju, včasih izrazito eksperimentalno, predvsem ko upodablja prijatelje in znance, medtem ko je pri prikazovanju neznancev v njihovem naravnem okolju na meji med grotesknostjo in sočutnostjo. Kdaj se zazdi, da se v njegovo delo vplete antropološka strast, občasno si privošči še ekskurze v kulturno krajino ali pa kuharska tihožitja. Za svoj zadnji cikel si je izbral fotografsko še precej neizrabljen format, izrazito zožano vertikalno polje. Osredotočil se je na krajino – človeški lik je začasno povsem izginil -, s čimer je izbor pokončnega vizualnega polja še toliko sugestivnejši, saj velja za označevalca krajinskega slikarstva v Vzhodni umetnosti. Lundrove fotografije nastajajo brez digitalnih manipulacij, vendar zaradi raznovrstnosti vpisa v odsevih in prosevanjih na vodnih gladinah mlak, lok ali luž, pridobijo za fotografijo nekonvencionalno dimenzijo prikaza plastenega likovnega (ne realnega!) prostora, vertikalni izsek pa vnaša v krajino občutek spajanja različnih plasti, ki so, v smislu arheologije spomina, lahko tudi časovne plasti. Tomaž Lunder nam z Gladino spomina v fotografiji odkriva dimenzije, ki smo jih doslej poznali le v slikarstvu – raziskovanje razmerja med likom in ozadjem ter časovne odnose.
Nadja Zgonik

 
 

Sestanek

 

Dogovorjeno je bilo, da se na naslednjem sestanku pomenimo o osnovnih pojmovno vizualnih podmenah našega projekta, čeprav je Peter, če se ne motim, izrazil neomajno stališče, da je potrebno dati prednost času in prostoru, omenjal je tudi zahtevno postavitev in predlagal vsaj še tri sestanke. Srečanja, ki so sledila so se od prvega razlikovala predvsem v svoji neformalnosti, kakor, da ne bi jaz vztrajal na stališču, da je sestankovanje smiselno le če se ga jemlje resno. Kljub mojemu zagovarjanju avtorske izpovednosti in pesniške globine naše vizualizacije sem naletel na zid pragmatizma in poudarjanje medijske odmevnosti, oglaševalske strategije. Ne vem več kdo, je celo potihem zamomljal nekaj o moji popolni neobčutljivosti, morda celo nedovzetnosti za sodobne umetniške prakse. Na naslednjem sestanku sem še bolj vztrajal pri triumfu umetniškega duha nad vsakokratnimi -izmi, se zapletel v besedni spopad okoli pravilnega pojmovanja sodobne fotografije in, priznam, v nasprotju z duhom plodne debate, sem nekajkrat celo povzdignil glas. Ne spomnim se, da bi kdo udaril po mizi.
Jan Babnik

Nadav Sagir, Peter Rauch, Jan Babnik

 
 

Portret: Berlin, Sodobna fotografija in video umetnost iz Berlina

 


14.11. – 06.12. 2008, Galerija Vžigalica, Mestni muzej Ljubljana

Kmalu bosta minili dve desetletji od padca Berlinskega zidu, ločitvene črte med vzhodom in zahodom, ki je bila simbolično osrediščena prav v tem mestu. Berlin se je od združitve drastično spremenil. Pod vprašaj je bila postavljena malodane celotna družbenega struktura, rezultat sprememb pa je politično, intelektualno in arhitektonsko spremenjeno mesto. Umetniki in lastniki galerij z vseh koncev sveta so zasedli brezštevilne industrijske objekte, še posebej v nekdanjem vzhodnem delu mesta, in preobrazili Berlin v ogromen sedež produkcije in menjave sodobne umetnosti, ki nima primerjave. Številni fotografi so spremljali te procese sprememb in sodelovali pri njihovih vizualnih upodobitvah.

Tokratni izbor je osredotočen na ljudi in njihove prostore.

 
 

DK – Prehajanja k sodobnim skrbem

 

Razstava »Prehajanja k sodobnim skrbem« ustvarjalca, ki svoja dela podpisuje z DK, je retrospektivnega značaja, a hkrati ponuja vpogled tudi v novo, še javnosti nepredstavljeno avtorjevo fotografsko produkcijo. »V njegovi fotografiji – pri čemer je popolnoma irelevantno, za katero izbrano delo oziroma za katero motivno vsebino gre – zanesljivo pripada avratična razsežnost; razsežnost, ki je seveda in zlasti svojska samo (tistemu) avtorju fotografije, za katero stoji osebnost s posebnim, izdelanim izraznim odnosom do izbranega motiva.« Ne glede na to, da DK ustvarja »… z obiljem pristopov, ki govorijo o potencialu fotografske podobe kot oblike in družbene vsebine…« (Marina Gržinić), je v njegovih kreacijah »vedno občutiti tisto posebno izrazno kontinuiteto, zaradi katere se razlikuje od drugih svojih sodobnikov. Ves njegov opus sledi torej tisti izraznosti, v kateri zelo občutno prepoznavamo avtorjev interes za predstavljanje individualne in kolektivne identitete hkrati. V svoji medijski koncentraciji pa DK zlasti obvladuje serijo Lice, ki v značilnem gornjem rezu in kontrastni (spet poudarjeno črni) svetlobi zakriva oziroma se razlije po eni strani portretirančevega obraza. »Ti obrazi so sodobni pirati« (Marina Gržinić). V tej seriji je DK dosegel novo, karakterno poglobljeno, okamenelo togost in zadržanost, ki posega ponovno na področje estetike nelagodnega. V procesu izmenjave pogledov med gledalci, portretiranimi obrazi in nami gre vselej za nekakšno slepoto.

 
 

Lado Jakša – DIALOGBREZDIALOGA

 

A

Razstava umetni{kih fotografij na temo “medkulturnega dialoga in nedialoga”
/portreti, autoportreti, maske, plakati, sence.
lutke, grafiti …/

B

Fotomultivizija, kot odsev ve~plastne
problematike tega dialoga oziroma
njegove nezmo‘nosti

C

Avtorska glasba kot zvo~na sogovornica
multivizije in hkrati samostojna akusti~na
vizija dialogov “Med odmevi babilonskega stolpa”

 
 

Robert Blaško – The Lost Project

 

Komunistične razmere devetdesetih let 20. stoletja – analogen, preddigitalen svet, svet brez prenosnih telefonov, e-pošte in digitalnih fotografskih aparatov. Ko pade Berlinski zid, se začne žametna revolucija in stari sistemi prenehajo delovati. Kratkoročni evforiji sledi globoka negotovost v družbi in izguba vizije za prihodnost. Generacijski prepad, ki ga še bolj poudarjajo, nove razmere mlajšo generacijo postavi v položaj, v katerem se ne morejo k nikomur obrniti za odgovore. Vzorci in zgodbe naših staršev so naenkrat neuporabni – novi problemi in razmere zahtevajo nove neprecedenčne pristope. Le redki lahko sledijo novim tehnologijam, brstečemu gospodarstvu in prihajajoči globalizaciji. Vpliv mafije ali sodelovanje v parlamentu. Vlada kaos in nekaj časa ni stabilnosti. Zadnja mlada generacija analognega in walkmanov je prišla iz nestabilnih družbenih in političnih prelomov, se umaknila in nato izginila. Zdaj skušajo ujeti generacijo Googla. Kam z analognimi spomini? Ali je življenje le digitalno? Je človeški pogovor ob skodelici čaja ali kave enak pogovoru med pred-digitalnim obdobjem, ko ni bilo nenehnega zvonjenja prenosnih telefonov, ko življenje ni bilo odvisno od več stotih sporočil v e-nabiralniku in hitre pošte? Ne moremo se vrniti – življenje pomeni spremembe in spodbuja.

 
 

Tomo Brejc – Fotografije

 

Tomo Brejc se je kot umetnik vselej zavzemal za odločen odmik od ustaljenih vzorcev v kontekstu avtorske fotografije in na podlagi tega uspel ustvariti svojstven prepoznaven slog, ki se obrača predvsem k režiranem dokumentarizmu, slonečem na trdnem, konceptualno zastavljenem ozadju. Bil je eden prvih fotografov, ki je svoje umetnostno snovanje ustvaril na tako dosleden in formalno izčiščen način na veliko-formatnih fotografskih printih. Njegove inscenirane podobe se lahko istovetijo tako s potekom filmske zgodbe kot naključnim motivom fotografa dokumetarista, njihova karakteristika pa je subtilna, mnogokrat povsem iracionalna narativnost, ki sproža več vprašanj kot ponuja jasnih odgovorov. Trenutno snovanje Toma Brejca v polju avtorske fotografije se ozira v povsem novo smer v kontekstu njegove avtorske izraznosti, saj v ospredje prihaja povsem metafizična motivika, sublimirani prizori bodisi narave bodisi umetelnega okolja človeške civilizacije, ki odrivajo poudarjeno narativnost na račun vse večje formalne doslednosti in raziskovanja. Predstavljeni ciklus fotografij zaenkrat ne nosi nobenega naziva, prav tako ni dokončen in zaključen, pomeni predvsem novo smer v avtorjevem konstantnem formalnem raziskovanju fotografskega medija, njegovih neizmernih izraznih in izpovednih možnosti.

 
 

Stojan Kerbler – Razstava ob avtorjevi sedemdesetletnici

 

Stojan Kerbler (roj. 1938) se je s fotografijo začel ukvarjati v študentskih letih. Bil je soustanovitelj Fotogrupe Šolt. Od leta 1965 je član mariborskega Fotokluba, v katerem se je v sedemdesetih letih izoblikovala fotografija t. i. skupine Mariborski krog. Do začetka osemdesetih let je pripravil tri fotografske cikluse »Portreti s ptujskih ulic«, »Haložani« in »Koline«. Ciklusi veljajo za jedro Kerblerjevega fotografskega opusa. Po njihovi zaslugi je postal največkrat nagrajeni slovenski fotograf. Leta 1979 je prejel nagrado Prešernovega sklada za ciklus Haložani. Leta 2002 je prejel nagrado Janez Puhar za izredne ustvarjalne dosežke na fotografskem področju. Fotografiral je tudi motive iz Tovarne aluminija v Kidričevem. Leta 2003 je izšla njegova monografija Ljudje.

 
 

Podrobno

 

Zloženka MF2008

Katalog MF 2008

Urnik razstav MF 2008

pm_katalog_final_web1